Polna presihajoča Pivška jezera

PIVKA – Jesensko deževje je spet dodobra napolnilo presihajoča jezera na Pivškem. Sedemnajst jih je, od tega dvanajst v občini Pivka. Ker jih celo domačini večinoma slabo poznajo, je tamkajšnje turistično društvo z željo, da »naše bisere približamo ljudem«, k njim pripravilo voden pohod. Optimistično so pričakovali morda 50 udeležencev, odzvalo se jih je petkrat toliko. Vas Zagorje, opevana v ponarodeli pesmi Miroslava Vilharja Zagorski zvonovi, že dolgo ni bila tako obiskana. Za avtobus je bilo že samo postojnskih planincev, največ je seveda prišlo Notranjcev in Primorcev pa tudi Ljubljančanov, niti Štajercev ni manjkalo. Redek naravni pojav si je prišla ogledat tako rekoč vsa Slovenija.

Ni rib, ni kopanja

Domačin Jože Žele, krajevni zgodovinar in turistični vodnik, je uvodoma razložil pot ob maketi Pivške kotline, ki so jo nekoč izdelali v postojnskem Inštitutu za raziskovanje Krasa, sam pa jo je obnovil in dopolnil. Kaj Pivška jezera – razen Javornikov – loči od Cerkniškega, je pojasnil: »Cerkniško ima stalne dotoke vode, Pivška pa so odvisna le od dviga podtalnice oziroma deževja, ko pridre voda iz tako rekoč vsake krtine.«

Posebnost je, da med jezeri tudi pod zemljo ni povezav, razen med največjima, Palškim in Petelinjskim. Nagradno vprašanje za tekmovalce kviza je, v kateri slovenski občini leži največ jezer. Pravilen odgovor je seveda Pivka. Vendar pazite – to velja le po daljšem močnem deževju. Jezera hitro usihajo, v dveh tednih, največ mesecu dni, le v Petelinjskem zdrži do pol leta. Pivčani se zato, razen če izjemoma doživijo mokro poletje, v svojih jezerih ne morejo kopati. Kot je rekla domačinka: »Bi mi tudi radi, da bi imeli kakšno jezero še poleti, ampak si ne moremo pomagati!«

Zaradi hitrega presihanja v jezerih tudi rib ni.

Ko so prireditelji v začetku tedna razpisali pohod ob jezerih, so obetali obisk enajstih, a se jih je že v nekaj dneh usahnilo število pet. No, obiskati šest slovenskih jezer tudi ni ravno malo.

Dodajmo še, da pretok reke Pivke nima popolnoma nobene povezave z napolnjenostjo jezerskih kotanj. Odkod se torej nateče voda? Z Javornikov, pravijo.

Kartografska napaka

Pohodniki smo reko Pivko videli samo enkrat. Pol kilometra za Zagorjem smo jo pustili pod mostom. Ko smo se mimo že izpraznjenega Velikega Zagorskega spustili k Malemu Zagorskemu jezeru, nas je vodnik poučil: »Na zemljevidu sta jezeri vpisani ravno obratno, kot je res. Ampak ne moremo vplivati, kartografi so v Ljubljani in Ljubljana je Ljubljana.«

Srečanja s prvim jezerom so se najbolj razveselili štirinožci. Prvi se je v vodo pognal dalmatinec, medtem ko gospodar ni uslišal kraškega ovčarja, ki je silil s povodca.

Za Velikim Drskovškim je sonce predrlo oblake, k Malemu Drskovškemu jezeru smo se spustili skozi vrzelo. Na pretežno tankovski poti so se vodniku Jožetu obudili spomini na čase, ko kmetje zaradi vojaških vaj niso smeli na tukajšnje njive in v gozdove po več mesecev: »Bilo je tudi nevarno, ko je pokalo.« A varno ni bilo niti na domačem dvorišču: »Meni je v avto ob hiši tank zapeljal z levo gosenico. Ga je tako dol potlačil, da ni bilo kaj popravljati. Saj je vojska kar pošteno plačala, samo pol leta je bilo treba čakati na denar.«

Poligona pilatusov

Mimo ovčarije ob asfaltni cesti za Juršče smo se spustili k Parskemu jezeru. Njegova voda naj bi skozi podzemni rov odtekala na drugo stran kamnitega oboda dovolj močno, da je nekoč vrtela mlinsko kolo. Nedaleč stran je Parska golobina, eno izmed štirih najdišč paleolitskega človeka v Sloveniji.

S tihoto in velikostjo sta nas navdušili Palško in Petelinjsko jezero. V slednjem se voda zadrži najdlje, do pol leta. Z obeh je krasen pogled k Sv. trojici. Ko so pred leti k njej zgradili cesto, je bil med prvimi ostanki ruševin, ki so jih tatovi ukradli, cerkveni kamen z vklesano letnico. Tudi takšne zbiralce starin, žal, premoremo.

Vrh skal nad Palškim jezerom je nekoč stala romarska cerkev sv. Marjete. Ni je več, v te skale je JLA najraje nažigala s tanki in topovi. Vse dokler vaščanom Palčjega kakšnih deset let pred razpadom države prek sodišča ni uspelo prepovedati takšnega početja.

Kljub temu še zdaleč ni konec vojaških vaj na tem koncu. Še vedno potekajo na Počku in pri Baču. Tako kot nekdaj jugoslovanska zdaj slovenski pilatusi zadevanje tarč vadijo nad Palškim in Petelinjskim jezerom. Ko odteče voda, seveda.

Natančni pedometer je pokazal, da smo za obisk šestih jezer prehodili 19 kilometrov, potrebovali pet ur in pol, na pohodu pa pustili 1800 kalorij.

Pivka, ker pije vodo

Pivško podolje, imenovano tudi kotlina ali dolina, kratko rečeno le Pivka, je pokrajina ob reki Pivki. Podobna je veliki skledi s ponekod prevotljenim dnom ter različno visokim zakraselim obodom. Simbolični popek pokrajine je med vasema Zagorje in Bač v bližini ostankov gradu Kalc, imenovanega tudi Na Kalcu, ki si je ime izposodil pri bližnjem kalu. V bližini izvira tudi reka Pivka. Beseda, ki je sinonim za požiralnik, je dala ime pokrajini, ker pije vodo. Leta 1952 so v Pivko prekrstili še dotedanji Šentpeter na Krasu.

Zadnji kraški škrgonožec

Največja posebnost Petelinjskega jezera je 12 do 15 milimetrov dolg rakec kraški škrgonožec z znanstvenim imenom Chirocephalus croata. Najprej so ga našli v mlakah ob spodnji Neretvi na Hrvaškem, kjer pa ga ni več. Pozneje so ga odkrili še v dveh mlakah ob Cerkniškem jezeru, a so mlaki zasuli in s tem rakcu vzeli domovanje. Zdaj živi kraški škrgonožec na vsem svetu samo še v Petelinjskem jezeru.