Oče umrl, otroci brez
 stranišča in kopalnice

VELIKI CEROVEC – Ko se pripeljemo v vas Veliki Cerovec v novomeški občini, kjer v več kot sto let stari, delno še leseni hiši živi Jožica Perko s svojo ostarelo mamo in štirimi mladoletnimi otroki (zaradi varovanja osebnih podatkov njihovih imen, še manj priimka, ki se razlikuje od materinega, ne bomo zapisali, so pa ta znana uredništvu), kar ne moremo verjeti, da se ljudje pod Gorjanci v 21. stoletju še spopadajo z bedo, kakršno si težko predstavljamo. Ljudje se po najboljših močeh borijo za preživetje, a jih življenje na drugi strani nenehno preizkuša. Tudi Jožičino življenje je bilo doslej vse prej kot postlano z rožicami, zato sprva sploh nismo bili prepričani, ali nas bo sprejela. Tudi zato v njeno dušo in še svežo rano zaradi smrti partnerja in očeta otrok, ki si je sodil sam, nismo drezali. Ta se zdaj le počasi celi, Jožica pa je, razumljivo, zaradi vseh travm, ki so jih doživeli in bili tako rekoč izobčeni, do ljudi nezaupljiva. A se je ob našem obisku vendarle razgovorila in nam povedala, da gre sama ali z otroki velikokrat v pol ure hoda oddaljeno sosednjo vas Dolž, kjer je njegov grob. Pa tudi k njegovim sorodnikom, s katerimi ohranjajo stike in si pomagajo. Brez medsebojne pomoči na deželi tako ne gre in v Jožičinem primeru ni nič drugače. Sama nikoli ni hodila v službo, zaslužek je k hiši prinašal le njen partner. Pa še ta je bil zadnja leta bolj skromen zaradi njegove dolgotrajne bolniške. Za hrano je še bilo, za obnovo hiše je vedno zmanjkalo. A zdaj so vsi zazrti v prihodnost, zato pustimo preteklost. In veseli nas, da so sprejeli roko, ki sta jo mami in otrokom ponudila tako novomeško Območno združenje Rdečega križa (OZRK) kot tudi Sklad za pomoč ljudem v stiski ter center za socialno delo (CSD).

V stiski so bili dolgo sami

Šestčlanska družina se preživlja le s skromno socialno pomočjo, otroke pa so po smrti očeta zaradi slabih razmer, v katerih so živeli, in travm, ki naj bi jih doživeli, začasno namestili v mladinski dom Malči Beličeve v Ljubljani. A zdaj so počitnice in vsi so doma, kjer neizmerno uživajo, nam zatrdijo. »Fino bi bilo, če bi lahko doma tudi ostali,« nam sramežljivo priznata starejši dekleti, ki se odlično znajdeta v kuhinji in tudi sami že kaj skuhata. Najraje makarone ali krompir, mesa pa nihče preveč ne mara. »Ko je bil oče še živ, smo vsako nedeljo obvezno imeli na mizi govejo juho, zdaj pa je sploh ne pogrešamo,« nam pove Jožica in pokaže na vrtiček, na katerem pridela nekaj osnovne zelenjave. Medtem se s kolesom domov vrne edini fant, a se, ko nas zagleda, brž umakne za zidove stare hiše, v kateri ni, izvemo, ne stranišča, kaj šele kopalnice. Jožica nam to kar nerada prizna, potem pa nas le popelje okoli hiše in pokaže na prostor, kjer opravljajo malo in veliko potrebo. Okoli stranišča na štrbunk pa v tem letnem času zaradi visokih temperatur tudi precej zaudarja. Si predstavljate, kako je pozimi, ko zunanja temperatura ostane pod lediščem? Za marsikoga je to najbrž nepredstavljivo. Pa tudi o kopalnici, v kateri bi se oprhali s toplo vodo, ki bi pritekla iz pipe, so lahko doslej le sanjali. Niti odtoka ni v kuhinji, izvemo, vodo si pogrejejo kar na štedilniku. Razmere v hiši so tako slabe, da nas Jožica niti ne povabi vanjo, mi pa se tudi ne silimo. V hiši z njimi živi še 73-letna dementna Jožičina mama. Dolgo ni nihče opozoril pristojnih na stisko družine, dokler tega niso zaznali v šoli. Tipično za Slovence, ki vse prepogosto tišči(m)o glavo v pesek, rekoč, da se nas tisto, kar se dogaja za tujimi zidovi, pač ne tiče. Namesto da bi nemudoma ukrepali in na to opozorili pristojne.

Še tako skromen prispevek dobrodošel pri obnovi

A zdaj se odgovorni trudijo prepričati okolico, da si tudi Jožica, njena mama in otroci zaslužijo urejen dom in dostojne življenjske razmere, do katerih pa sami brez pomoči donatorjev in širše okolice nikoli ne bi prišli. In zato je OZ RK Novo mesto naredil prvi korak. »Naše temeljno poslanstvo je pomagati ljudem, pri čemer je dostojanstvo vsakega izmed nas še posebej pomembno. Tem otrokom želimo omogočiti nadaljnje šolanje, prvi pogoj za družinsko srečo pa je, da najprej poskrbimo za osnovne življenjske razmere. Zato smo aktivno pristopili k akciji zbiranja pomoči, in prvi odzivi so zelo pozitivni, kar nas veseli. Obrnili smo se na njihove sokrajane pa tudi na številne donatorje in prepričana sem, da bo akcija pomoči hitro in uspešno stekla, da se bodo odzvali in bomo družini lahko kmalu uredili skromen, a varen dom,« je za Slovenske novice poudarila Mojca Špec Potočar, predsednica novomeškega OZ RK, ki je tako skupaj s Skladom za pomoč ljudem v stiski zasnoval širšo akcijo. V ta namen so med ljudi že razdelili letake, na katerih jih seznanjajo, da je prav, da bi vsi pomagali družini urediti stanovanjske razmere. V teh dneh bodo na teren že poslali prostovoljce, ki bodo zbirali zanje prostovoljne prispevke. Poudarjajo, da bo dobrodošel prav vsak prispevek, čeprav še tako skromen, pa tudi materialna pomoč v gradbenem materialu ali storitvah.

»Ker se zavedamo, da samo obnova hiše ne bo dovolj, pa se s CSD obvezujemo, da bomo poskrbeli, da se obnovljena hiša s humanitarnimi sredstvi otrokom ne bo odtujila,« še poudarjajo na RK. Projekt obnove je nared, pridobili so tudi že gradbeno dovoljenje. Kot pravi sekretarka OZ RK Barbara Ozimek, je trenutno investicija po predračunu ocenjena na okoli 40.000 evrov, a računajo, da jim bo ta znesek s kar najnižjimi stroški dela in najcenejšim materialom uspelo najmanj prepolovili. »Hiša se bo le nekoliko dvignila, da bodo v mansardnem delu otroci dobili sobe, spodaj bodo kopalnica, kuhinja in stranišče. Nič ne bomo širili, zgolj obnovili in malo dvignili, vse v mejah obstoječih gabaritov. Nujna pa bo tudi napeljava novih inštalacij. Skratka, družini želimo zagotoviti osnovni minimum, ki je nujen za dostojno življenje,« pravita tako Ozimkova kot Špec Potočarjeva in upata, da se bodo obnovitvena dela začela že septembra. Mi pa bomo njihova prizadevanja seveda spremljali.