Ne, zaradi slepote nisem nikoli jokala

Vsi najbrž poznamo besede, ki jih je francoski pisatelj Antoine de Saint-Exupery zapisal v svojo knjigo Mali princ: »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.« Pa znamo tudi živeti oziroma delovati po njih? To vprašanje sem si zastavila, ko sem odhajala od Nežke Furlan »s prelepega Svinjskega«, kot pravi s širokim nasmehom, hribovske vasi v sevniški občini.

Nežka je slepa, a človek, ki je ne pozna, tega res ne bi mogel z gotovostjo trditi, saj popolnoma suvereno počne skoraj vse: kuha, pere, plete, kvačka, lika, celo pleve na vrtu. Na vratih me je pričakala z besedami »lepo te je videti« in že po nekaj minutah postregla z dišečo kavo in s prigrizki. Pri tem ji sicer pomaga mož Jakob, ki ima v nasprotju z njo nekaj odstotkov vida, vendar zaradi nesreče nima leve roke.

Razbita jajca, skrita mina

Zgodbo o nesreči, ki ji je spremenila življenje, pripoveduje brez kančka grenkobe, obžalovanja. »Ta zgodba mi je bila namenjena,« pravi. Tistega 7. maja 1959 sta se zgodili dve stvari, ena je vodila v drugo. Bil je četrtek, 11-letna Nežka je bila dopoldan v šoli, ko pa je prišla domov, jo je soseda prosila, naj gre z njeno hčerjo v sosednjo vas po 50 jajc. Dekleti sta šli, a ker so ji jajca dali v cekar, ne da bi jih kakor koli zaščitili, Nežka pa je bila zelo drobna za svoja leta, jih je na poti čez breg, poraščen z gozdom, po nesreči večino razbila. »Kaj je bila moja želja? Umreti! Od strahu umreti. Kaj bo rekla Francka? Jaz po 50 tako dragocenih jajc, pa sem jih razbila. Doma sem pregledala vsa gnezda, da bi katero lahko zamenjala ...« Soseda ji ni rekla žal besede, res je, a dekletce je hotelo vsaj materi potožiti in povedati, kaj se ji je zgodilo, zato ji je šlo nasproti, saj je bila mama na obisku pri sosedovih. Na poti je srečala Lovrenčevega strica, ki jo je prosil, naj očetu domov odnese nekaj cigaret, ki jih je bil dolžan. Ubogala je, se obrnila, bolnemu očetu odnesla pošiljko, in da bi pridobila tistih nekaj minut, je šla mami nasproti ne po stezici, »ampak čez drn in strn po bregu. Tam čez sem tekla in jo očitno brcnila. Vem samo, da se je zasvetilo, in to je bilo to.« Bila je mina, ostanek iz druge svetovne vojne.

»Očitno me je čakala. To je usoda, ki mi je bila dana. Je ne obžalujem, hvalabogu, če se to ne bi zgodilo, ne vem, kako bi živela, ne vem, v kakšnem stanju bi bila ... Zdaj pa vem.«

Videla samo ene počitnice

Več kot en mesec je bila v bolnišnici v Ljubljani, saj je imela zelo hude rane, preživela je le, ker je imela dobro kri, so pozneje dejali zdravniki, in ko je morala domov, je jokala. Seveda, prikimam, izgubili ste vid ... »Ne, nikoli nisem jokala, ker ne vidim, ampak, ker mi je bilo tam tako lepo, vsega je bilo v izobilju, prijaznih ljudi, dobrot, doma pa revščina, vsaj pri naši hiši je bila neizmerna revščina. Niti kruha ni bilo vedno, le včasih je bil, pa še ta včasih zadahel ...« se zazre v otroška leta pomanjkanja, iz katerih ima tudi edini, sicer že precej obledel spomin na to, kako je videti film na platnu in približno kakšne so mestne luči ponoči. Ene počitnice pri botri v Ljubljani so bile namreč njen edini stik z mestom pred nesrečo in tudi zato predvideva, da bi bilo vse skupaj morda drugače, če bi se to zgodilo komu, ki ima vse. »No, najhujše obdobje je bilo, ko sem bila v puberteti. Tudi če ne vidiš, si namreč želiš normalnega življenja. Ja, ta prehod – hočeš ugajati, ti pa ne vidiš, nihče te ne bo maral ...«

Gledanje s srcem

A tudi te skrbi so bile odveč. V takratnem Zavodu za slepe v Ljubljani je bil tudi nekaj let starejši Jakob iz okolice Idrije, ki se je prav tako kot ona z mino ponesrečil pri svojih 11 letih. Usoda? Kakor koli že, iskrica je preskočila nekaj let pozneje, poročila sta se, se ustalila v Novem mestu ter dobila hčer in sina. In kako je materi, ki nikoli ni videla svojih otrok, moža, pozneje vnukov? »Nič hudega! Ja, nimaš njegove slike v glavi, imaš pa njega samega, ki ima svoj glas, prijaznost, toplino ... Imaš pa to. To je mogoče še več, mogoče močneje čutiš, in to velja tudi za prijatelje. Misli so najpomembnejše, to, kaj čutiš, kako jemlješ,« prikima večna optimistka, ki v slepoti vidi celo prednosti. »Vem, da mi je veliko prihranjenega, ker ne vidim zla in vsega hudega.«

Pove še eno globoko resnico, po kateri živi in po kateri bi morali vsi živeti: »V življenju je pomembno to, kakšen odnos imaš do ljudi, kakšnega imajo ljudje do tebe. Ti odnosi so največ, ta pozitivna energija.« To gledanje s srcem, pomislim.

Polno življenje

V tej ženski je toliko dobrote in ljubezni, da me zanima, od kod jemlje vse to. Vrelec zanjo je vera, saj »ne vem, ali bi lahko toliko črpala, če ne bi imela Marije, ljubezni od zgoraj«, pravi in pokaže na kapelico, ki sta jo z Jakobom postavila poleg hiše »v zahvalo za vse milosti, ki sva jih kot mož in žena prejela v življenju, to so družina, sreča, lepo življenje«. Poleg tega jo neznansko osrečuje šest vnukov, rada ima glasbo, dobre, vesele ljudi okoli sebe in vse tiste drobne stvari, na katere nas večina sploh ne pomisli. »Joj, kako me lepo božajo sončni žarki,« je, denimo, rekla, ko jaz še opazila nisem, da se je naredil zelo lep zimski dan.

Zakonca, ki sta po odhodu v pokoj odšla živet na Svinjsko, sta vedno aktivna, na steni v njuni lično urejeni hiški je kup medalj, ki sta jih osvojila v športu, denimo v atletiki, steznem in vrtnem kegljanju, namiznem tenisu za slepe ... Vsak dan gresta na sprehod, rada potujeta, aktivna sta v novomeškem društvu slepih in slabovidnih, Nežka hodi še na jogo, pevske vaje ter nastope, rada bere in posluša knjige, skratka, »živim polno življenje«, pravi, povrhu pa je še velik človekoljub, saj prek misijonskega središča pomaga celo sirotam v Afriki. Tudi njih kot vse druge gleda s srcem. In vidi več.