Končno smo spoznali tranzicijo

Tisto so bili res prelomni časi. Sile, pričakovanja in želje vseh so bili usmerjeni v to, da bi samostojnost in neodvisnost pričakali čim bolj pripravljeni ter da bi odhod iz Jugoslavije potekal sporazumno in mirno. To je bil tudi čas, ki ni bil naklonjen tem željam, kajti v Jugoslaviji je žerjavica mednacionalnega sovraštva, predvsem na Hrvaškem in tudi v Bosni in Hercegovini, že začela žareti, padle so prve žrtve in potekali prvi spopadi. Jugoslovanska armada in zvezni organi so bili vse bolj živčni, saj so v živo gledali, kako razpada država, ki je bila navsezadnje smisel njihovega obstoja.

Zato so se z vsemi močmi, kolikor so je sploh še imeli, upirali slovenskim in vse bolj tudi hrvaškim načrtom za odhod iz federacije. Čeprav so se predsedniki jugoslovanskih republik spomladi še trudili, da bi obdržali medsebojno povezanost, je bilo to zaradi diametralno različnih pogledov tako rekoč nemogoče doseči.

Vseeno pa je bil to čas koles pony, ki so nastajali v slovenski tovarni Rog, pijače ora iz mariborskega Talisa, schweppesa, viljamovk, mortadele gorica, majoneze in gorčice thomy s tekočega traku ljubljanske Kolinske, šampona subrina iz Maribora oziroma tamkajšnjega Zlatoroga, hlačnih nogavic peggy, ki so jih izdelovali v Polzeli.

Zaživeli smo tranzicijski čas; za uradni začetek tranzicije pa zgodovinarji štejejo demokratične volitve aprila 1990. V povezavi s privatizacijskim procesom se je treba spomniti predsednika Skupščine Republike Slovenije v letih 1990–1992 in ene od vodilnih osebnosti slovenskega osamosvojitvenega procesa, dr. Franceta Bučarja, ki je dejal, da bogataši niso padli z neba. Po njegovem »ne politika in ne stroka nista bili kos nastali situaciji in so nekateri pač to izkoristili«.