Včasih tujce, ki so si Slovenijo izbrali za svoj dom, četudi le začasni, cenimo tudi po tem, kako zelo se jim je uspelo integrirati v našo družbo. Jezik je najbolj izrazit kazalnik, ali je oseba sprejela naše okolje za svoje, in predvsem, ali smo ga sprejeli mi. Tako že zelo dolgo občudujem Jakova Faka. Seveda sem ga spoštovala že kot hrvaškega športnika, dobitnika medalje na svetovnem prvenstvu v biatlonu 2009 v teku na 20 km in na olimpijskih igrah 2010 v sprintu na 10 km, kar je bila sploh prva hrvaška olimpijska medalja v biatlonu. Tudi sicer je ta suhljati fant z lahkoto nabrisal vse naše fante, četudi ne prihaja iz pravega smučarskega okolja. Hrvaške, ne glede na to, da ima v predelih Velebita in Gorskega kotarja pozimi enako ostre razmere kot pri nas, pač ne vidim kot dežele s tipično zimsko klimo. Jadransko morje je vsako jesen en velik kotel relativno tople vode, ki nad Hrvaško ustvarja mnogo ugodnejšo klimo. Tako niti Jakova, še manj prej Janice in Ivice Kosteliča, ne prištevam med alpske tipe, temveč so – kljub številnim zmagam in medaljam – eksoti, ki jim je uspelo v zanje neobičajnem športu.
Spoštovanje do Jakova se je še dodatno stopnjevalo, ko je iz hrvaške reprezentance prestopil v slovensko. Za nas Slovence je takšno dejanje pomembno sporočilo. Še posebno simbolno, ko gre za Hrvaško. Nenehna tekma v tem, kdo je boljši, kdo bo koga in kdo bo potegnil krajši konec, se odraža tudi v športu. Če se je Jakov odločil, da bo tekmoval za Slovenijo, pomeni, da je presodil, da ima pri nas boljše razmere, je verjel, da bo svojo kariero lahko uspešneje razvijal v našem okolju. Četudi gre v resnici za povsem osebno, celo egoistično odločitev, je takšno dejanje vredno spoštovanja.
V primeru vrhunskih športnikov pa tudi čast za našo državo. Po burnem pregovarjanju in nasprotovanju hrvaške biatlonske zveze smo ga 2010. sprejeli medse. Na tej točki bi lahko obstali, pustili Jakovu, da trenira, zmaguje, govori svoj jezik in bili zadovoljni. Tudi Jakov bi lahko mislil enako. A ni. Vsakič znova me preseneča njegova slovenščina. Niti kančka južnega ni zaznati v njej. Nobenega značilnega l, njegovi eji so slovenski, narečje pa, kot se za klenega smučarja spodobi, gorenjsko. Se tudi vam zdi, da je prav jezik tisti, ki najbolj prepriča o tem, da pri njegovem prestopu ni šlo le za športne razmere? Da je šlo tudi za globoko naklonjenost do Slovenije, ki jo z imenitno slovenščino odraža na najbolj neposreden in spoštljiv način?
Meni se!
