LJUBLJANA – Sredi prihodnjega tedna bodo tako kot vsako leto spet podelili Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada, ki so najvišja priznanja Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti. Prve nagrade so bile podeljene leta 1947, na dan kulturnega praznika, ki je bil z zakonom sprejet že leta 1945, leta 1955 so bile poimenovane po Francetu Prešernu, z letom 1962 pa se je začelo razlikovanje med Prešernovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada.
Zanimivo, da so jih prva leta prejemali tudi inženirji in zdravniki pa geografi in znanstveniki, raziskovalci. Leta 1949 jo je prejel tudi Maks Samec, kemik, biokemik, meteorolog in pedagog, za znanstvena raziskovanja in znanstvene rezultate, ki so pomembni za izpolnitev petletnega plana, naslednje leto pa še enkrat, tedaj za uspešno delo pri proizvodnji metalurgičnega koksa iz domačega premoga. Šele od leta 1957 so nagrade začeli prejemati tisti, ki so jim bile namenjene – umetniki. Mimogrede: Kamničanu Samcu so leta 1945 odvzeli profesuro zaradi domnevne kršitve kulturnega molka, saj je med vojno objavljal rezultate svojih raziskav v nemških strokovnih časopisih. Tudi raziskovalnega dela ni smel več opravljati na univerzi, tako da je nadaljeval raziskave v zasilnem laboratoriju v današnjem Nuku. Od oktobra 1946 je bil prvi upravnik novega (a sprva še ne delujočega) Kemičnega inštituta Slovenske akademije znanosti in umetnosti, pri tem pa ga je močno podpiral Boris Kidrič, sicer Samčev nekdanji študent. Hja, takratne oblastnike je včasih res težko razumeti.
Letošnja velika nagrajenca, dobitnika Prešernove nagrade, sta prevajalec, pisatelj, publicist, kritik in urednik Aleš Berger in akademska slikarka in grafičarka, dolgoletna profesorica na akademiji za likovno umetnost Metka Krašovec. Nagrade Prešernovega sklada bodo v torek, 7. februarja, prejeli tudi skladateljica Nina Šenk, multiinštrumentalist in skladatelj Boštjan Gombač, pisateljica Mojca Kumerdej, skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar, stripar Tomaž Lavrič ter arhitekti iz Arhitekture Krušec. Ni prav veliko držav na svetu, ki bi dan kulture praznovale kot svoj državni praznik. Verjetno pa je tudi zelo malo takih, ki bi bile na praznik tako malo ponosne, kot smo v Sloveniji. Vrednost velike nagrade – 21.000 evrov – je tudi najvišja na področju kulture (male znašajo sedem tisočakov) in kot državne nagrade (začuda) niso obdavčene.
Prešernov dan sta predlagala Kidrič in Vidmar Predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta je s podpisom Borisa Kidriča in Josipa Vidmarja 1. februarja 1945, se pravi takle čas pred 72 leti, sprejelo odlok o razglasitvi dneva Prešernove smrti, torej 8. februarja, za kulturni praznik slovenskega naroda. »Ta dan naj se poslej s proslavami in svečanostmi praznuje po vseh slovenskih kulturnih in prosvetnih ustanovah ter zavodih. Ves slovenski narod naj se proslavam svojih kulturnih in prosvetnih ustanov pridruži in pri njih sodeluje ... Obletnico smrti slavi vsa Slovenija kot kulturni praznik. Praznuje naj se tudi povsod drugod, kjer živijo Slovenci in kjer imajo svoje šole in kulturne ustanove ... Za dvig kulturne zavesti našega naroda in s tem tudi za dviganje njegovega ponosa in narodne zavesti in samozavesti bodi en teden v letu posvečen slovenski kulturi ... Prešernova kulturna dediščina je po svoji politični in občečloveški vsebini tudi temelj in jedro načel in ciljev naše narodnoosvobodilne borbe. V času naše velike borbe se je slovenski narod prav povsod spominjal velikega Vrbljana. V kurirskih stanicah, v tehnikah, na položajih, v bolnicah, v barakah internirancev in pregnancev, povsod, kjer so bili zbrani pravi Slovenci, je Prešernova beseda dvigala v njih moč borbe in vero zmage.« Zgornje besedilo lahko preberemo v imenitni monografiji Slovenija praznuje, pri založbi Mladinska knjiga je izšla leta 2011, pod njo pa se je podpisal etnolog dr. Janez Bogataj, od leta 2000 upokojeni redni profesor na filozofski fakulteti v Ljubljani, avtor in soavtor več kot 60 knjig s področja kulturne dediščine, kulinarike in gastronomije, rokodelstva, šeg in navad, turizma ter poslovnih in protokolarnih daril. Do lani je bil Janez Bogataj tudi predsednik UO Prešernovega sklada. |
O nagrajencih je odločal Upravni odbor (UO) Prešernovega sklada, ki ga od lanske jeseni, ko je potekel rok za predloge nagrad, vodi režiser, pesnik, dramatik in pisatelj Vinko Möderndorfer, podpredsednica pa je dramska in filmska igralka Milena Zupančič, ki je že leta 1993 dobila Prešernovo nagrado. Sicer pa odbor šteje še 13 članov z različnih področij kulture, izbrali pa so tudi avtorico proslave in podelitve nagrad, to je letos režiserka Neda R. Bric. Proslavo je naslovila po Prešernovem verzu Pevcu zmeraj sreča laže, delo novega odbora pa je hitel hvaliti tudi minister za kulturo Tone Peršak. Prvič v zgodovini nagrad se je UO odločil, da imen Prešernovih nagrajencev ne bo skrival do slovesnosti na predvečer slovenskega kulturnega praznika, niti ni razodel nagrajencev na Prešernov rojstni dan, 3. decembra, ampak je to storil sredi decembra.
Podelitve in kajpak izbor nagrajencev so malone vsako leto spremljali pripombe, polemike, prepiri, pravzaprav je bilo tako od nekdaj, tudi ko še nismo bili v demokratični in samostojni Sloveniji. Zanesljivo je mnogo sijajnih umetnikov, ki nagrade vsaj v življenju niso prejeli in je tudi ne bodo, pa bi si jo še kako zaslužili. To najbolj velja za sijajnega glasbenika in skladatelja Slavka Avsenika, ki se je za vedno poslovil pred letom in pol.
Lani se je zapletlo tudi okoli koncepta podelitve, ki si ga je izbral režiser Mare Bulc; ta je potem obtožil UO z dr. Janezom Bogatajem na čelu, da mu je koncept cenzuriral in zmaličil, predsednik Bogataj pa je seveda menil nasprotno. Toda daleč največji škandal v zvezi s Prešernovimi nagradami se je zgodil 7. februarja 2000, ko je slovenska pesnica, mladinska pisateljica, igralka, ilustratorka in šansonjerka, rojena 1. januarja 1939 v Mariboru, Svetlana Makarovič, nagrado na podelitvi zavrnila. Njen sonagrajenec je bil tisto leto pater jezuit Marko Rupnik za mozaično poslikavo kapele Redemptoris Mater v Vatikanu. Nagrado je Makarovičeva zavrnila, ni se namreč strinjala, da jo dobi on. Poleg nje bi namreč strokovna komisija za dobitnika nagrade za življenjsko delo tisto leto izbrala slikarja Gustava Gnamuša: poslali naj bi mu že čestitko, tik pred razglasitvijo pa naj bi odbor razveljavil odločitev strokovne komisije in za nagrajenca razglasil patra Rupnika, papeževega soboslikarja, kot ga je poimenovala Sapramama Svetlana.
