LJUBLJANA – V Ljubljano so prispeli na obisk najlepši spomeniki srednjega veka in renesanse, kar jih hranijo Nadškofijski arhiv Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor in Univerzitetna knjižnica Maribor. Razstavo rokopisov in tiskov iz mariborskih zbirk z naslovom Na pergamentu in papirju so odprli v prostorih Narodnega muzeja na Metelkovi.
Dokumenti iz papeške pisarne
Razstavljeni rokopisi in zgodnji tiski so nastali v različnih krajih in obdobjih, zato so njihove podobe mnogotere: razstavljeni so dokumenti iz papeške pisarne v Rimu, rokopisi iz kraljevskih delavnic Prage in Dunaja pa tudi knjige, ki so jih natisnili v velikih tiskarnah in so jim slikarski okras dodali spretni mojstri peresa in čopiča.
O stoletjih med Brižinskimi spomeniki in Primožem Trubarjem prevladuje vtis, da so bili ljudje skorajda nepismeni in so bile knjige odsotne. Res so bile redke in dragocene, a bile so. Iz časov pred 500 ali celo 800 leti je na razstavi približno 25 rokopisnih in tiskanih spomenikov s slikarskim okrasom, nekatere dragocenosti še nikoli niso bile predstavljene javnosti. Vsako delo po svoje razkriva občutek prepisovalcev, knjižnih slikarjev in knjigovezov, ki so prispevali svoj delež k popolnosti in lepoti knjige.
Avtorica razstave prof. ddr. Nataša Golob je poudarila, da gre za enkraten dogodek: »Razstavljeno gradivo spada med najresneje varovane spomenike kulturne dediščine, saj je izjemno občutljivo. Tudi pogoji razstavljanja so zelo strogi, zato je redkokdaj javno dostopno. Verjetno je zdaj edina priložnost v našem življenju, ko lahko na razstavi občudujemo to premalo poznano gradivo, polno prvovrstnih slikarskih umetnin.«
Drag pergament, poceni papir
Pergament iz živalske kože so v Egiptu uporabljali že v 2. tisočletju pred našim štetjem. Tehnologija njegove izdelave se je izboljševala več stoletij, že od 8. stoletja naprej pa so evropski pergaminarji obvladali vse skrivnosti izdelave gladke in svetle površine. Posebno zahtevna je bila izdelava tiskarskega pergamenta, saj je moral biti enakomerno tanek in ni smel valoviti. Pergament je bil tudi zelo drag, poleg tega so bile živali za tretjino manjše kot danes.
Tako pergament kot papir sta občutljiva za vlago in temperaturo, zato so srednjeveški rokopisi le redkokdaj razstavljeni. Poleg tega se papir burneje odziva na nepravilnosti: nečistoče v papirni snovi ali v pripravkih za pisanje in risanje sprožijo razžiranje, ki ga visoka vlaga v okolici ali previsoka temperatura le še pospeši.
Medtem ko je cena pergamenta ves čas ostajala visoka, se je cena papirja razmeroma hitro nižala. Evropski papirničarji, ki so postopek izdelave prevzeli od arabskih mojstrov, so uvedli številne izboljšave: med drugim so svilene niti na papirnih sitih nadomestili s kovinskimi žicami, vpeljali so klejne premaze za večjo gladkost, kmalu so uvedli standardne velikosti in že okoli leta 1275 začeli papirne pole označevati z vodnimi znaki, ki so izpričevali, v katerem mlinu in kdaj so ga izdelali.
