Zadnja pozeba, ki je pustošila po slovenskih sadovnjakih pred dobrim mesecem, odpira veliko vprašanj o prihodnosti slovenskega sadjarstva, tudi na področju zaščite pred uničujočimi vplivi narave. Medtem ko je že približno polovica intenzivnih nasadov jablan opremljena s protitočnimi mrežami, pa so sadjarji v primeru pozebe prepuščeni iznajdljivosti, predvsem pa višji sili in morebitni sreči. Pravijo, da je najučinkovitejša zaščita pred mrazom oroševanje, a od vzpostavitve ustreznega sistema smo še svetlobna leta daleč.
Z Romanom Mavcem, vodjo poskusnega sadovnjaka Brdo pri Lukovici Kmetijskega inštituta Slovenije, smo si ogledali jablanov nasad, ki ga je, tako kot sadovnjake po vsej Sloveniji, pred mesecem prizadela huda pozeba, že druga v dveh letih.
»To so mlade jablane sorte fuji kiku8, tretji letnik, kar pomeni, da še niso v polni rodnosti. Na tem drevesu bi moralo zrasti okoli 40 plodov, to pomeni okoli osem kilogramov jabolk. Zaradi pozebe lahko pričakujemo precej manjši pridelek, med pet do deset plodov, kar pomeni kilogram jabolk. Povedano drugače, normalen pridelek bi bil 10–12 ton na hektar, letos bomo nabrali morda eno tono,« je povedal Mavec, mi pa pripomnimo, da je bilo to ob našem obisku pred dvema tednoma, danes pa je situacija še slabša, saj je medtem odpadlo še precej cvetov. Ogled smo nadaljevali v naslednji vrsti, kjer rastejo jablane zadnja leta izjemno priljubljene sorte topaz. S prsti je pomencal pomrzle in suhe cvetove, rekoč: »Tukaj ne bo nič, vse je pozeblo. Žal se je pokazalo, da je topaz, ki je sicer sorta, odporna proti bolezni jablanov škrlup, zelo občutljiva za spomladanske pozebe.«
Ko gre prav vse narobe
Med nepoznavalci velja prepričanje, da je sadno drevje občutljivo za mraz le med cvetenjem, a žal ni tako. »Celo nasprotno, bolj je rastlina razvita, bolj je občutljiva. Lani denimo je pozeba prišla pozneje, ko so bili plodovi že večji, pa so bili tudi uničeni,« pravi sogovornik in pojasni, da se je pri letošnji pozebi nesrečno pokrilo več dejavnikov, od katerih je odvisen obseg škod. Najpomembnejša je seveda temperatura, pri zadnji pozebi se je na Brdu spustila do približno –2,5, drugod po Sloveniji pa celo do –5. Če je oblačno, se ustvari učinek tople grede, ki zrak nekoliko segreje, poleg tega se v tem primeru v zraku nabira vlaga. V takih razmerah je možnost za škodo manjša. Toda letos so se žal pokrili prav vsi možni negativno dejavniki: poleg nizkih temperatur je bilo nebo jasno in zrak suh, kar so idealne razmere za zmrzal. »Poglejmo lanski primer, ob istih temperaturah, po vsej Sloveniji je bilo med –2 in –3, so največjo škodo utrpeli sadovnjaki na Štajerskem. Tam je bila namreč jasna noč, zahodno od Trojan pa je bilo oblačno, tako da škode pri nas ni bilo,« pojasnjuje Mavec.
Škoda je odvisna tudi od lege nasadov, tisti v višjih legah jo bolje odnesejo. Pri tem ne govorimo o velikih višinskih razlikah, dovolj je le nekaj metrov. Kot nam je povedal Mavec, je v njihovem položnem sadovnjaku med začetkom in koncem vrste okoli šest metrov višinske razlike, pa je v višjih legah precej manj škode kot nekaj metrov nižje.
Hruške jo odnesejo bolje
Pozeba prizadene plodnico, škoda pa je pri jabolkah večja kot pri hruškah. Pri jablani se namreč poškodovan cvet ne razvija več, odpade, pri hruškah pa se plodovi razvijejo, čeprav je plodnica počrnela. To je partenokartni razvoj, razvoj plodu brez semenske zasnove, pri čemer je plod skoraj normalen, je sicer delno deformiran, vendar užiten.
Pozeba ima učinke na celotno rastlino, ne le na plodove. Tako bodo plodovi, ki so ostali na drevesu, dobili več hrane, zato bodo precej debelejši kot sicer. Poleg tega bodo bolj rasla tudi drevesa, saj jih zdesetkano število plodov ne bo polno izčrpavalo. V takem primeru jih je treba redčiti, torej odstranjevati odvečne poganjke. »Pravzaprav je v prizadetem sadovnjaku še več dela kot v zdravem,« nam je pojasnil Mavec.
Pred točo so učinkovite mreže, zaščita pred pozebo je precej bolj težavna.
Učinkovito oroševanje
Letošnja pozeba je toliko hujša, ker je prišla že drugo leto po vrsti, in to bo nekatere sadjarje finančno povsem izčrpalo. Medtem ko se za zaščito pred točo uveljavljajo učinkovite protitočne mreže, je zaščita pred pozebo precej bolj težavna. Zlasti pa ni dolgoročne strategije države, kako jo rešiti. Sadjarji so prepuščeni lastni iznajdljivosti, letos smo lahko v medijih zasledili, da so mnogi v mrzli noči kurili v vinogradih in sadovnjakih, s čimer se ustvarja megla, ki zvišuje temperaturo. Pomaga lahko tudi protitočna mreža, pod katero je temperatura od pol do stopinjo višja. »Vendar v primeru sneženja, kar se je tudi že zgodilo, mreža pod težo snega popusti in nastane ogromna škoda. Poskusili smo tudi z mulčenjem trave, ki prepreči izhlapevanje, kar lahko dvigne temperaturo za pol stopinje. Sliši se malo, vendar lahko v kritičnih razmerah odločajo malenkosti. Žal letos nobena od teh metod ni bila učinkovita, ker je bilo vreme jasno in ozračje suho,« nam je povedal Mavec, ki kot najučinkovitejšo metodo zaščite pred pozebo izpostavi oroševanje.
Zaščita je poglavitna
Seveda se pri tem zatakne pri denarju, saj je postavitev sistema, ki je podoben namakalnemu, zelo draga. Poleg tega je treba zagotoviti vodni vir, kar pomeni čim večji zbiralnik. »Zelo je pomembno, da se nasad orošuje ves čas trajanja nizkih temperatur, kar lahko pomeni tudi več noči zapored. Spomnim se primera z Južne Tirolske, kjer imajo vzpostavljen sistem oroševanja z velikimi vodnimi zajetji. A mraz je trajal 12 dni oziroma noči, ravno toliko, da jim je zmanjkalo vode in je na koncu vse pozeblo.« To je seveda ekstremni primer in Mavec je prepričan, da bi morali dolgoročno vlagati v postavitev sistemov za oroševanje. »Bolje bi bilo, da bi se ukvarjali z zaščito, kot da se po vsaki nesreči ukvarjamo z odškodninami. Seveda so sadjarji do tega brez dvoma upravičeni, toda bolje bi bilo, da bi država mislila malo vnaprej in vsa razpoložljiva sredstva vlagala v preprečitev pozebe. Vedeti moramo, da je trg neizprosen in izpad letnega pridelka lahko pomeni izgubo kupca,« je prepričan sogovornik.
