ŽALOSTNO

Bolezen močnejša od našega Luke

Objavljeno 06. maj 2017 18.45 | Posodobljeno 06. maj 2017 18.51 | Piše: Špela Ankele

Med prvomajskimi prazniki se je ustavilo srce 20-letnega Luke Kovačiča.

Verjel je, da vendar obstaja pot do zdravja. Foto Špela Ankele

BOHINJSKA BISTRICA – Skoraj natančno leto bo, odkar smo v bohinjski vasici Brod prvič obiskali takrat 19-letnega Luko Kovačiča. Takrat nam je pripovedoval, da so mu zdravniki pred nekaj meseci postavili diagnozo, kakršne tako mlademu človeku v Sloveniji morda še niso napisali: neozdravljiv rak na debelem črevesu, ki se je razširil po trebušni mreni. Vsi v Bohinju in tudi drugod po Sloveniji, ki so začutili mladeničevo neizmerno voljo po življenju, so nemudoma stopili skupaj. Za mladega športnika so pripravili koncerte, predstave, dobrodelne dražbe, zanj so po Sloveniji zbirali zamaške in izkupiček namenili iskanju poti do zdravja. Na pomoč ste hitro priskočili tudi bralci Slovenskih novic, ki ste za Lukovo zdravljenje zbrali 2500 evrov. Toda še bolj kot denar je bila pomembna pozitivna energija, želja po pomoči, vsako poslano sporočilo, dobronameren nasvet, podpora in kup pozitivnih misli, ki so po objavi članka deževali v naše uredništvo in v Bohinj.

A bolezen je bila močnejša. Luka Kovačič, star komaj 20 let, je najpomembnejšo bitko izgubil med prvomajskimi prazniki. Njegova družina in vsi, ki so mladega in vselej nasmejanega fanta z neizmerno željo po življenju poznali ali so ga imeli srečo zgolj bežno srečali, so strti.

Bučan ga je nasmejal

Sožalja se zadnjih nekaj dni nabirajo na družabnih omrežjih, kajti prek njih je Luka Kovačič redno komuniciral s prijatelji, tam pa je bila lani ustanovljena tudi skupina, prek katere so se zbirala sredstva za zdravljenje mladega Bohinjca. Imela je skoraj 12.000 članov.

Med številnimi zapisi tistih, ki so se jim ob žalostni vesti utrnile solze, najbolj v spominu zastanejo besede, ki jih je Luku Kovačiču v spomin napisal Klemen Bučan. Znani radijski glas, voditelj televizijskih šovov, stand up komik in didžej je mladega Bohinjca le bežno poznal. A kljub temu ga je opisal točno takega, kakršnega bodo v spominu ohranili njegovi najbližji.

Takole je Klemen Bučan strnil svoj spomin na Luko Kovačiča, ki je bil še pred dvema letoma v članskih vrstah Nogometnega kluba Bohinj, treniral pa je tudi smučarske skoke: »Par let nazaj sem nastopal v Bohinjski Bistrici in si res krepko sposodil fanta v prvi vrsti, ki je na stand up prišel v trenirki. 'Aha, bohinjski čefur …' Bila je najboljša fora večera, največ smeha, tudi od fanta, 'bohinjskega čefurja', ki mi je kasneje prišel čestitat in mi povedal, da je na moj nastop prišel direkt s treninga in se ni imel časa preobleči. Vesel sem bil predvsem, kako se je neobremenjeno nasmejal na svoj račun, celo cenil, da sem se spravil nanj.«

Ko je Klemen Bučan lani izvedel, da je prav ta fant zbolel za rakom in da zbira denar za zdravljenje, je takoj rekel: »Naredimo en stand up zanj! Bil je en zlo fajn dogodek, poln smeha, in tudi ta fant je bil tam, kljub temu da je bil zelo bolan, slaboten, par dni po napornem zdravljenju je prišel in se smejal celih 45 minut. Na koncu je prišel do mene, se mi zahvalil, me spomnil na nastop pred leti, ko je prišel v trenirki, in skup sva se nasmejala, kakšen 'čefur' je bil. Danes preberem, da je ta fant umrl, in čeprav sva se srečala dvakrat v življenju, imam solzne oči, kakšen borec je bil, kakšen pozitivec, nasmejan kljub težki bolezni, in sprašujem se, a res rabimo smrt, da nas spomni, kako zelo vredno je življenje, nekateri zgleda rabimo, nekaj da nas opomni, on je ni rabil, je bil eden tistih k rečeš: 'Če bi bilo več takih ljudi, bi bil svet lepši!'« Luka Kovačič, vem, da si nasmejan, kjer koli že si!«

Včeraj zadnje slovo

Točno tak je bil Luka – nasmejan, optimističen in tak, da je skupaj z najbližjimi na vse načine iskal pot, ki bi ga pripeljala do zdravja. Ko so mu v Ljubljani in nato še v italijanski Padovi rekli, da operacije ne morejo izpeljati, se je odpravil v Nemčijo. Zatem se je mladenič, za katerega se je zdelo, da ga pri premagovanju bolezni ne more nič ustaviti, zdravil na ljubljanskem onkološkem inštitutu in sočasno iskal druge poti do premagovanja bolezni. Pogledoval je proti Kanadi, a je bil prešibek za pot do tja. Nazadnje je, še pred kratkim, novo upanje iskal v zdravilu iz Latvije.

A bolezen je bila močnejša. Svojci in prijatelji so se od njega poslovili včeraj na pokopališču v Bohinjski Bistrici. 

Deli s prijatelji