Cvetna nedelja je zadnja postna nedelja pred veliko nočjo, ko se cerkev spominja Kristusovega slovesnega prihoda v Jeruzalem in navdušenih množic, ki so po evangelijskem izročilu pred Kristusa na oslu metale palmove veje. V spomin na ta dogodek verniki na celotnem slovenskem ozemlju nosijo na cvetno nedeljo v cerkev blagoslavljat šope pomladnega zelenja – cvetnonedeljske butare.
Po ljudskem verovanju dobi cvetnonedeljska butara po blagoslovu v cerkvi posebno moč, ki jo je potem mogoče prenašati še drugam. »Butare se v različnih koncih Slovenije razlikujejo glede na sestavo in obliko, različna pa so tudi poimenovanja,« pravi etnologinja dr. Nena Židov iz Slovenskega etnografskega muzeja. »Sestava butar je bila v preteklosti odvisna od lokalnega rastja, verovanja ljudi v čarobno moč posameznih vrst rastlinja in ljudske simbolike njihovega števila (tri, sedem, devet, triintrideset). Najpogostejše sestavine butar na Slovenskem so vrba, brinje, bršljan, leska, bezeg in dren, ki jim dodajajo še drugo zelenje, ponekod cvetje, veje sadnega drevja in trte. Na Primorskem sta najpogostejša lovor in oljka, slednjo danes srečamo kot samostojno ali eno od sestavin butare tudi drugod. Med butarami najbolj izstopajo tiste z Ljubnega ob Savinji, ki so v obliki različnih predmetov in jih imenujejo potice, ter ljubljanske butarice, ki so jih začeli v začetku 20. stoletja iz oblancev izdelovati v vaseh v okolici Ljubljane in jih še vedno prodajajo na mestnem živilskem trgu.«
Žegni Tuhinjske doline
Nekateri zelenju v povezanem snopu, ki ga nosijo k blagoslovu na cvetno nedeljo, pravijo preprosto kar žegen. Tudi preprost je snop različnega zelenja, v katerega vpletejo bršljan, cipreso, reso in morda trak iz krep papirja. Take žegne delata Manja in Rajko Žebaljec iz Potoka v Tuhinjski dolini, ki pravita, da je žegen še lepši, če ima bršljan bunkice.
Palme iz oljčnih listkov
Na Primorskem so nekoč k blagoslovu na cvetno nedeljo nosili palme, ki so sicer izdelane iz oljčnih listkov. Nadja Bažec iz Svetega Petra pri Sečovljah še vedno skrbno izdeluje palme, kakor pravijo posebnemu zelenju, ki ga na Primorskem, torej povsod tam, kjer rastejo oljke, pripravljajo za blagoslov na cvetno nedeljo. Za palmo potrebuje oljčno vejico v obliki križa, kar je sicer zelo težko najti, nanjo pa preplete oljkine liste. Poiskati mora liste, ki na veji rastejo v paru. Delo je zelo zamudno, pravijo na kmetiji, zato take primorske cvetnonedeljske butare niso poceni. Palme zna izdelati tudi Martina Rogelj Zupan (na fotografiji).
Pusl in kaštroni iz Baške grape
Svojevrstne butare spletajo v Baški grapi, v dolini snemanja filma Na svoji zemlji. V zgornjem delu grape butaram rečejo pusl, drugje pa kaštron. Pusli so vpisani v živo kulturno dediščino. »Domačini jih izdelujejo iz naravnih materialov, sestava in oblika pa sledita domačemu izročilu,« je povedala Alenka Zgaga iz društva Baška dediščina iz Podbrda. »V preteklosti so jih izdelovali hišni gospodarji iz vejic bršljana in pušpana ter leskove šibe in šibe rumene vrbe. Oljčne in lovorove vejice so kupovali od prodajalk iz Goriških brd. Okoli treh leskovih šib s tremi poganjki so razporedili oljčne in lovorove veje, nato vejice pušpana in nazadnje vejice bršljana, vse skupaj pa so tesno povezali s šibo rumene vrbe, da je butara dobila ročaj. K blagoslovu so jih nosili fantje.«
Ljubenske potice
Med cvetnonedeljskimi butarami so nekaj posebnega prav gotovo potice z Ljubnega ob Savinji, za katere pravijo, da so kar evropska posebnost. Tradicija njihovega izdelovanja sega v konec 19. stoletja. Na Ljubnem kar tekmujejo, kdo bo izdelal čim bolj izvirno in nenavadno potico. Cvetni snop je ime dobil po pecivu, ki je viselo na njem. Ljubensko potico spletejo v obliki kolovrata, koša, trobente, dežnika in sodca. Leto za letom tekmujejo, kdo si bo izmislil kaj novega. Radi oblikujejo različne cerkvene predmete, pogosto kdo naredi katero glasbilo, na primer kitaro, citre, gosli ali boben. Vse te cvetnonedeljske mojstrovine so narejene iz domačega materiala, saj so spletene, povite in ovite iz vrbovih, pušpanovih, leskovih, brinjevih, tisinih, bršljanovih, borovih in drugih šib, rezljane pa so iz smrekovega lesa. Med najbolj zagretimi izdelovalci ljubenskih potic je Jože Hudej s Tera pri Ljubnem.
Koroške butare
Jože Ledinek z Rženove kmetije se iz Šentjanža pri Dravogradu vsako soboto pripelje na ljubljansko tržnico, kjer prodaja domačo zelenjavo. Ukvarjajo se z ekološko pridelavo in predelavo, pred cvetno nedeljo pa naredijo zanimive butare. »Osnova zanjo so veje vrbe ive, ki jim dodamo le skromno zelenje, to so po navadi vejice pušpana. Da so butare lepše, jim lahko dodamo pisane trakove iz modrega, belega in rdečega krep papirja ter nežne drenove cvetove,« pravi Ledinek.
Kravji žegen
V Sodražici in okolici k blagoslovu pred cvetno nedeljo že od nekdaj nosijo kravji žegen. O tem vesta veliko povedati sestri dvojčici, Marina Mihelič in Slavka Arko, članici sekcije Šedržanke turističnega društva Sodražica. »Za kravji žegen uporabimo enoletne leskove veje, veje sadnega drevja, oljke, v zeleni snop povežemo suhe jabolčne krhlje, suhe slive, veliki koren, listje verha, bršljan, vse skupaj pa okrasimo z jabolkom ali pomarančo,« je povedala Slavka. »Ko je kravji žegen blagoslovljen, ga razdremo, nato na veliko sredo pred sončnim vzhodom pokadimo s posušenim in zdrobljenim listjem verha in velikega korena. Bršljanovo vejo odnesemo na skedenj ali damo živini, slive in krhlje pojemo, prav tako pomarančo, olupke pa vržemo na ogenj. Kar je od butare ostalo, posušimo in ob hudih urah zakurimo v štedilniku. Leskove šibe hranimo vse do kresa, torej do 23. junija, ko jih odnesemo na njivo.«
Ljubljanske butarice
»Ljubljanske cvetne butarice so posebnost zase,« pove etnolog dr. Niko Kuret. »V pisanih barvah zaživi v cvetnem tednu trg za stolnico, ko okoličani iz Dobrunj, Sostrega in Bizovika ter z Orl in Janč razpostavijo po stojnicah svoje edinstvene butarice. Izdelane so iz pobarvanih, umetno zavitih in spretno naokrog napletenih oblancev.« Med izdelovalci ljubljanskih butaric sta tudi Erna in Stanko Birk iz Sadinje vasi pri Sostrem. Njune butarice so pisane, saj poleg naravnih oblancev uporabita pobarvane, na vrhu jih okrasita z zelenjem, na primer z vejicami ciprese in pušpana. Erni in Stanku je zelo pri srcu rastlina, ki jo imenujeta parkeljček, nekateri ji pravijo tudi zaspanec ali dremavček. Stanko dodaja, da je butarica s parkeljčkom najlepša. Najpogostejše sestavine butar: vrba, brinje, bršljan, leska, bezeg in dren.
