Oni dan mi je družinska prijateljica podarila nekaj domačih telečjih hrenovk. Doma kmetujejo bolj za šalo, v hlevu imajo pet repov, da se travniki okoli hiše ne zarastejo, sicer pa živijo od drugega dela. Tako da meso ne more biti bolj eko in bio, saj krave jedo le najboljše seno.
Pripravili smo jih ob nekem rojstnem dnevu, prav lepo so zadišale, kot tiste hrenovke, ki sem jih včasih kupil pri mesarju Pepitu, ta je imel doma zares velikega bernardinca, ko sem bil star deset let. A glej ga, zlomka, mularija se je nad zares pravimi hrenovkami, v katere je bilo zamleto pravo meso, zmrdovali, češ, da smrdijo. Očitno je manjkal tisti zven plastičnega ovitka. Ko si namreč z nožem zarezal v domačo hrenovko, si čez naravni ovitek zlahka odrezal kolut, pri plastičnih pa se vselej pojavi tisti strgajoči, praznopločevinski zven, kot bi kdo kaj strgal v veliki vinski cisterni. Znak sodobnega prehranjevanja, ko nas naravni okusi in zvoki nič več ne prepričajo, ker so očitno preveč naravni.
Enako se je zgodilo pri kurji juhi iz domače kokoši, ki se je mesece pasla po dvorišču. Juha je bila premastna in preveč aromatično okusna.
Če zagriznem v ta ali oni hamburger, mi na zobeh ostane tisti sladki okus. Tudi krompirček je vedno enak, narezan zlasti na povsem enake debele štirioglate rezance, ki mamljivo štrlijo iz papirnate škatlice. Pri čipsu imajo vse vrečke trd, hrestajoč zvok, ki pritegne in nas takoj asociira na čips, manj slan, bolj slan, s papriko... Lahko pa tako krompirček kot čips spečemo doma v protfanu, na maslu, ga polijemo z oljčnim oljem in potresemo s peteršiljem ali rukolo. Ampak... ne bo zašumelo in pokalo, ko bomo postavili na mizo. Preveč kmečko bo vse skupaj delovalo. Ko se bo ohladilo, ga lahko le še zavržemo, čips pa gre z nami v avto in ga pomalem gricljamo, sovoznik običajno drži vrečko in ponuja naokoli. Prišlo je tako daleč, da si dijaki raje privoščijo postan in pogret kos pice kot četrt kruha in kos pasje radosti, z drugim imenom lovska, tudi jeger, z vidnimi koščki mesa, ki ostaja cenena klobasa, v resnici pa je še najbolj mesena.
