Ciljanje, turčanje in valinčanje pirhov

Igre s pirhi so del velikonočnih šeg na velikonočno nedeljo ali ponedeljek. Najbolj znane so trkanje, trkljanje in ciljanje pirhov, tudi sekanje, kot pravijo ponekod. V 90. letih so v številnih krajih po Sloveniji oživili predvsem ciljanje pirhov. Velikonočne igre s pirhi so vpisane v register nesnovne dediščine.

Izbira primernega pirha

Pirhov je bilo za veliko noč povsod dovolj. Že na veliko nedeljo zjutraj so se začele na vasi in pred cerkvijo nekoč tako priljubljene igre s pirhi. »Komaj se zorja vuzamskiga jutra napoči,« piše Ivan Navratil leta 1849, »komaj procesija mine, se že otroci in odrasli mladeniči od vsih strani s pisanicami v rokah in v žepih shajajo. Zdaj se prične vojska s kurjimi jajci …« Zelo primerno za igre s pirhi je bilo dopoldne velikonočnega ponedeljka.

Najpogostejše igre so bile turčanje, valinčanje in sekanje pirhov. Pri turčanju – in tudi pri valinčanju – gre za to, da se pirhi, podobno kot pri balinanju, zadevajo in trkajo. Komur se pirh pri tolčenju ubije, ga izgubi. Za tolčenje pirhov si tolkači vedno izberejo takšnega, ki ima trdo lupino. Spoznamo ga po tem, če ima čist glas, ko potolčemo z njim po prednjih zobeh. Če je glas hrupen, je lupina mehka in tak pirh ni primeren za tolčenje. V Beli krajini je takšna preizkušnja hkrati že igra. »Skerbno poprej eden drugega pisanco po zobeh preskusi. Čigar pisanca se na obeh dveh straneh vbije, tisti jo zgubi. Kislo se derži. Uni pa moško stopa, ki dobi,« poroča Ivan Navratil sredi 19. stoletja.

Goljufi s smolci

Fran Saleški Finžgar z gorenjskega konca sporoča: »Komur se je pirh ubil na obeh koncih, je pirh zaigral.« Pri tem so fantje tudi goljufali. Jajce so izpihali in ga napolnili s smolo. Taka jajca so bili smolci na Gorenjskem, smolenice v Beli krajini in smolnjaki na Notranjskem ter so zaradi svoje teže vsako drugo jajce ubili. Če so navihanca izsledili, je bilo gorje. »Razbite pisanice mečejo vanj, poverh ga pa še po herbtu nažgejo …« piše Ivan Navratil. Na Notranjskem so goljufali tudi s suhim jajcem, ki so ga imeli prej dva meseca v dimnici.

Zelo priljubljeno in razširjeno je bilo sekanje pirhov. »Za to igro veljajo določena pravila,« pravi Niko Kuret. »Na Notranjskem, v Grahovem pri Cerknici, se fantiča pogodita, ali se seka 'za prijeti' ali 'za skriti' ali 'za skozi'. Po prvem načinu naj se novec vsaj toliko zasadi v pirh, da prebije lupino in v njem obtiči, a ostane viden. Pri drugem načinu se mora novec skriti pod lupino, da ga ni videti. Pri tretjem načinu mora novec pirh popolnoma predreti in zleteti skozenj ali pa vsaj na drugi strani pogledati iz lupine. Kdor te pogoje izpolni, dobi pirh. Če ne, si vzame novec tisti, ki je pirh dal sekati. Pri sekanju drži pirh v roki ali pa ga položi predse na tla. Sekač ga skuša zadeti s tolikšne oddaljenosti, da pride nagnjen s stegnjeno roko do okoli 30 cm v bližino jajca. Da je pirh teže zadeti, ga položijo tudi k svoji peti ali mu ga držijo visoko ob peči ali ob vratih, celo ob prečniku (tramu) pod lesenim stropom v hiši. Kadar se seka v roki, drži 'podajač' jajce v zaprti dlani, da sta palec in kazalec zgoraj in puščata odprtino enega do dveh centimetrov. Skozi to razpoko mora sekač zadeti pirh. Dostikrat se zgodi, da se sekaču met novca ponesreči in da z njim celo zadene soigralca v roko ali prst. Čeprav teče kri, soigralec to rad prenese, saj je novec njegov.«

Evri niso primerni

V Mirnu se je tradicionalno ciljanje pirhov na velikonočno nedeljo ohranilo, saj je bil v kraju čevljarjev in mizarjev ponedeljek delovni dan. Domačini ciljanju pravijo tudi zbijanje, pikanje, pekanje, streljanje in šicanje. Za zadetek je pomembno, da kovanec ostane v jajcu, ni dovolj, če le predre lupino. Zadetek je veljaven šele potem, ko jajce dvignejo s tal in kovanec ostane v njem. Le najboljši strelci so zadeli v treh poskusih, zadetek v prvo je bil po navadi splet natančnosti in sreče. Nekateri so si s spretnostjo v ciljanju pirhov pridobili poseben ugled.

Kovanci za ciljanje morajo biti primerne teže in velikosti. Med italijansko zasedbo so ciljali s petimi ali desetimi stotini lire. S kovanci za petdeset stotinov lire so takrat ciljali pomaranče, vendar se je ta šega pozabila. Takoj po drugi svetovni vojni so še vedno uporabljali stare italijanske kovance, saj so bili aluminijasti jugoslovanski prelahki. Ko so prišle v obtok pare, so pirhe ciljali s kovanci za 20 ali 50 par, dokler ni Banka Slovenije izdala kovanca za 5 tolarjev; te uporabljajo še danes. Evri za ciljanje niso primerni, zato so si organizatorji naredili primerno zalogo pettolarskih kovancev.

Obujanje tradicije

Za igre so uporabljali le navadne pirhe, največkrat so sekali take, ki so se pri turčanju ubili. Sekali pa niso le jajc, ampak tudi pomaranče in celo jabolka. V Grahovem pri Cerknici sekača pri pomaranči radi tako opeharijo, da namakajo pomarančo v krop. Novec od takšne pomaranče odskoči. Dr. Niko Kuret je v Kanalski dolini, zlasti v Žabnicah in Ukvah, odkril še eno igro, ki je bila med fanti zelo priljubljena, to je razbijanje pirhov. Po gostilnah tekmujeta po dva in dva. Vsak drži v pesti pirh. Pirha ni skoraj nič videti, samo košček zgornjega ali spodnjega konca se kaže med prsti. Toliko časa se dajeta in bijeta drug drugega po pesti, da se pirh zdrobi. Dobi ga zmagovalec.

Po drugi svetovni vojni so začele igre s pirhi zamirati, vendar so jih v posameznih krajih obudili. Prvotno predvsem družabne igre so postale tekmovanja z določenimi pravili, ki se po krajih nekoliko razlikujejo. Velikonočne igre s pirhi organizirajo v lokalnih skupnostih, da bi nadaljevali tradicijo. Nekatere dobivajo že turistični pomen in vplivajo na prepoznavnost krajev. T