Cigani iz Dornave

Čas od svečnice do pepelnice je bil nekoč na podeželju namenjen gostijam. Odvijale so se po vaseh, bile so si približno podobne, razlike so bile le v tem, kaj so domače kuharice gostom postavile na mizo.

Marija Belšak v publikaciji 50 let dornavskih ciganov opisuje, da sta v Dornavi leta 1939 na neki gostiji kuhali Roza Peteršič in Otilija Belšak. Ker je bila v vasi takrat še ena gostija, sta bili radovedni, kaj pripravljajo tam, zato sta se preoblekli v ciganki in odšli prosit. V Dornavo so namreč nekoč redno zahajali pravi Cigani in prosili za oblačila ter hrano. Najraje so prišli, ko je bila kakšna gostija, ker so bili ljudje takrat še radodarnejši. Nekoč so sicer po domovih opravljali razna dela, kot je brušenje nožev, popravljanje dežnikov in lotanje starih loncev, kot dodaja Marjana Peteršič Janžekovič, pa so radi zahajali v njihov kraj. Takratni Dornavčani niso bili skopi, saj tisti, ki so prosili, niso odhajali praznih rok, prav tako pa se ne bi vračali, če bi imeli slabe izkušnje z vaščani. Zaradi tako pogostih obiskov pravih Ciganov v Dornavi so se med krajani in njimi spletle tesnejše vezi.

Francu Peteršiču, sinu kuharice Peteršičeve, ki se je že omenjenega 1939. preoblekla v ciganko, se je leta 1961 porodila ideja, da bi se tudi vaščani Dornave lahko našemili vanje in se udeležili pustne povorke na Ptuju. Tako se je začela pisati zgodovina dornavskih ciganov. Peteršič, glavni organizator in pobudnik vseh dejavnosti, povezanih s šemljenjem, si je vsako leto v pustnem času vzel teden dopusta, da je lahko zamaskiran obiskal vse sorodnike, znance in sodelavce. V njegovi domači hiši v Dornavi, po domače pri Škofovih, se je v pustnem času dogajalo marsikaj. Pripraviti je bilo treba oblačila in tudi lasulje, ki jih takrat ni bilo mogoče kupiti v trgovini oziroma zanje ni bilo denarja. Peteršiču je bila v veliko pomoč žena Meta, ki se spominja, da so bila prva ciganska krila dejansko ženska spodnja krila, lepo potiskana s pisanimi rožami. Predpasnike so sešili, za brke in lasulje pa so uporabili pobarvano konopljo. Ciganke so imele sprva lasulje vedno spletene v kiti. Moški so se znašli po svoje. Večinoma so uporabili kakšno starejšo moško obleko, staro suknjo, čevlje, klobuk ali kučmo.

Žal je 1979. dejavno pustno dogajanje ciganov v Dornavi najprej prekinila bolezen Franca Peteršiča, pozneje pa še njegova smrt in vse dejavnosti so za nekaj časa obstale. Žena Meta, ki je z možem in celotno družino živela za pustni čas, je čez nekaj časa sklenila, da je treba tradicijo, ki jo je začel in gojil njen življenjski sopotnik, nadaljevati. Znova je združila Dornavčane in jih spodbudila k šemljenju v cigane in dejavnemu delovanju v pustnem času. Poskrbela je za organizacijo prevozov, urejanje vozov, ciganske muzikante in prijave na povorke. Konje, ki so začeli izgubljati vlogo delovne živine in jih je bilo vse manj, so zamenjali stari traktorji, ki jih uporabljajo še danes.