RADOVLJICA – Konec marca pred 110 leti je ribniški trgovec s čevlji Peter Kozina skupaj s partnerjem Štefanom Hitzlom ustanovil podjetje Hitzl & Kozina, prvo pravno predhodnico današnjega Peka. Tovarno v Tržiču je postavil osem let pozneje.
O Petru Kozini, njegovem življenju in poslovni poti precej časa nismo vedeli veliko, lani pa je mag. Tita Porenta, kustosinja v Muzejih radovljiške občine, ki je podrobneje raziskovala življenje in delo ustanovitelja tovarne čevljev Peko, izdala knjigo z naslovom Če se bom odločil graditi, potem bom gradil najmoderneje! Gre za izjemno dragocene zgodbe o priložnostih in pasteh slovenskega trgovca in podjetnika.
Izplačal družabnika
Peter Kozina je bil rojen 19. junija 1876 očetu Francu in materi Frančiški v Dolenji vasi pri Ribnici. Ko se je izučil za trgovskega pomočnika, je začel svoje sanje uresničevati maja 1896, ko se je preselil v Ljubljano. Službo je dobil pri veletrgovcu Krisperju v Špitalski ulici, pozneje Mestni trg 26. Kozina je sprva delal na različnih oddelkih trgovine, nato pa mu je bila dodeljena prodaja čevljev. Tu se pravzaprav začenja njegova uspešna poslovna zgodba. »Po uvedbi obrtne svobode leta 1860 se je po načelih gospodarskega in političnega liberalizma sprostila podjetniška ustvarjalnost,« pravi Tita Porenta. »Peter Kozina je podjetniško svobodo izkoristil leta 1903. Z družabnikom Štefanom Hitzlom, sodelavcem v Krisperjevi trgovini, sta 28. marca v Ljubljani registrirala javno trgovsko družbo Hitzl & Kozina. Kot poslovodja se jima je pridružil Hinko Kavčič, ki je skupaj z njima izstopil iz Krisperjeve firme. Novi podjetniki so prve začasne poslovne prostore najeli v pritličju Zoisove hiše na Bregu 20 v Ljubljani.«
Kot pojasnjuje Porentova, je firma delovala tako, da je Kavčič vodil pisarno, družabnika pa sta potovala, kupovala in prodajala krtače iz Ribniške doline, zobotrebce iz Lašč, čevlje iz tržiške okolice, škofjeloške glavnike in domžalske slamnike. Kozina se je vedno bolj specializiral za prodajo obutve tržiških dobaviteljev, ki jih je spoznal prek Krisperja. V Tržiču in okolici je bilo veliko izučenih čevljarjev. Čevlji so se izkazali za najboljši prodajni artikel. Kozina je ob prodaji spremljal modo, nove vrste usnja in izdelave, ki so se najbolje prodajale.
Ko se je začel po nekaj letih ogrevati za lastno čevljarsko delavnico v Tržiču, sta se z družbenikom Hitzlom odločila za sporazumni razhod. Podjetje je ostalo Kozini, ki je Hitzla izplačal in tako postal edini lastnik. Kozinova podjetniška ideja o ustanovitvi lastne tovarne je dozorevala postopoma in na podlagi trgovskega razmišljanja o pocenitvi, poenostavitvi in povečanju proizvodnje izdelkov, obutve, ki se je tedaj po njegovih izkušnjah najbolje prodajala.
250 parov na dan
»Čeprav je znal Kozina svoje delo dobro organizirati, mu vloga trgovca založnika kaj kmalu ni več zadostovala,« je zapisala Porentova. »Z raznašanjem surovin, oddajanjem naročil, nadzorovanjem dela in s prevzemanjem gotovih izdelkov pri samostojnih obrtnikih dobaviteljih, ki so delali vsak v svoji delavnici in v različnih krajih, je porabil preveč časa, denarja in energije. Prvi korak do tovarne je bila ustanovitev skupne delavnice leta 1906 ali 1907. Ta način dela je kmalu izpolnil pričakovanja, zato je Kozina začel načrtovati in pripravljati poslovni načrt za ustanovitev tovarne.«
 |
| Reklama z žensko v gorenjski narodni noši. Foto: arhiv |
Bistvo njegovega poslovnega načrta je bilo povzdigniti hišno industrijo na Gorenjskem in pritegniti delavce iz mračnih delavnic ter jim ponuditi delo z urejenim delovnikom in socialno varnostjo v svetlih higienskih prostorih tovarne za boljši zaslužek in jih seznaniti z moderno tehniko strojne izdelave čevljev. Pretehtal je domačo konkurenco in trg, spremljal načrte za izgradnjo lokalne železnice Kranj–Tržič, iskal primerno lokacijo, zbiral podatke o urejenosti sodobnih evropskih čevljarskih tovarn, vzdrževal stike z delavci in iskal potreben kapital.
Večje domače konkurence pri množični izdelavi obutve v Tržiču ni imel. »Poleg posameznih obrtnikov in Klofutarjeve delavnice sta od leta 1874 oziroma 1889 delovali še dve nemški čevljarski podjetji: Združene čevljarske tovarne Mally & Demberger in Čevljarska tovarna Müller & Goeken,« je ugotovila Porentova. »Če se bom odločil graditi, potem bom gradil najmoderneje!« je govoril Peter Kozina pred gradnjo. Leta 1908 je v Tržič pripeljala železnica. Po tem dogodku je po Kozinovem mnenju napočil čas, da začne graditi moderen tovarniški objekt. Gradnja tovarne se je začela leta 1910.
Ker Kozina ni ustanavljal tovarne z lastnimi sredstvi, ampak s pomočjo družabnikov, ki so vložili sredstva za zagon podjetja, je novo podjetje registriral kot kapitalsko družbo z omejeno zavezo. V njej je imel Kozina pet odstotkov lastnega kapitala, drugo pa družabniki. Proizvodnja je stekla septembra 1911, še med dodelavo tovarne. Ta je začela leta 1911 proizvajati 250 parov na dan in je proizvodnjo do vojne zvišala na 300–400 parov.
Okoliščine smrti so nepojasnjene
Tita Porenta pravi, da je podjetje svoje izdelke prodajalo na debelo, prek zastopnikov, ki so prihajali v tovarno po vzorce. Kozina je čevlje izvažal po vsej monarhiji, koder je imel odjemalce še iz obdobja, ko je bil zaposlen pri Krisperju v Ljubljani, in obdobja, ko je tržil izdelke domačih čevljarjev. Prva leta je imel veliko dela pri uveljavljanju novih izdelkov na trgu, spopadal pa se je s hudo konkurenco avstrijskih in tujih čevljarskih tovarn.
Tovarna čevljev Petra Kozine je do njegove prezgodnje smrti doživljala vzpone in padce. Vmes se je začela prva svetovna vojna, ki je Kozini zaradi izdelave vojaških škornjev sicer prinesla velike dobičke.
Peter Kozina je umrl 21. februarja 1930 na svojem domu na Bregu 20 v Ljubljani. Za javnost naj bi umrl nenadne smrti in v svojem najbolj plodnem delovnem obdobju, v 54. letu starosti. V mrliški knjigi je kot uradni vzrok smrti navedena pljučnica oziroma srčna obolelost. Drugi viri kot vzrok navajajo zastrupitev z ribami. Okoliščine njegove smrti so, pravi Porentova, po mnenju Kozinovih sorodnikov še danes nepojasnjene.
