Celuloza je rezala Krčanom beli kruh

KRŠKO – Čeprav večina Slovencev, ko slišijo za Krško, mestece ob Savi na jugovzhodu Slovenije, pomisli na jedrsko elektrarno, ni v zavesti domačinov nič manj živa asociacija na Tovarno celuloze in papirja.

Celuloza ali fabrika, kot ji tudi rečejo, je dajala kruh mnogo družinam ne le v Krškem, temveč v celotnem spodnjem toku Save. Pa ne le kruha, še za kak namaz je ostalo, če si delal v fabriki.

Pred kratkim sta Janez Rošker iz Leskovca pri Krškem in Jasmina Spahalić, slovenistka iz Brežic, v leskovški osnovni šoli predstavila knjigo Trije kraji, eno mesto in celuloza.

V zajetnem, skoraj šesto strani dolgem delu sta popisala zgodovinski pregled Krškega in okolice ter pomembnih ljudi od prazgodovine vse do današnjih dni.

Videm, Krško, Leskovec

Trije kraji iz naslova so seveda Videm na levem, štajerskem bregu Save in Krško ter Leskovec na desnem, kranjskem bregu. Kljub obilici podatkov so največ pozornosti obiskovalcev vseeno vzbudila zadnja poglavja o celulozi, ki jo Rošker kot dolgoletni direktor dobro pozna.

Videm je bil kljub železniški progi, vlaki so tod vozili že leta 1862, industrijsko precej nerazvit. K temu so menda veliko prispevali tudi klerikalci, ki so se bali proletarizacije krajev ob Savi.

Proizvodnja celuloze in papirja se je v Krškem začela s prihodom Frana Bonača tik pred začetkom druge svetovne vojne.

Tradicija papirništva je bila v Bonačevi družini, saj je bil njegov oče lastnik ljubljanske Kartonažne tovarne, ki jo je še ne 30-letni Fran vodil že od leta 1909, 1937. pa je dejavnost razširil tudi v Zagreb.

Pogoste poti na Hrvaško in vožnja mimo videmske postaje pa tudi prijateljstva v mestu ob Savi so verjetno v njem porodili misel o papirništvu v Krškem. Kraj je imel vse, kar je treba za proizvodnjo celuloze: zadostne količine vode, dobro železniško povezavo, urejeno oskrbo z lesom iz posavskih hribov in Savinjske doline, v bližini je bil premogovnik Senovo, niti zasavski rudniki niso bili daleč.

Leta 1939 zaposlovala 180 ljudi

Bonač je pri projektiranju tovarne najel inženirja Fritscha, ki je imel izkušnje z vodenjem tovarne celuloze in papirja v Drvarju in drugih krajih takratne kraljevine. V Krško je prišel iz Radeč, kjer je delal kot glavni inženir v Piatnikovi tovarni dokumentnega in kartnega papirja. Pridružil se mu je mladi mojster Jože Kolšek, ki ga je Fritsch cenil zavoljo delavnosti in mnogo talentov, iz Drvarja pa sta se kot glavna tehnologa priselila Pokorny in Bachtig.

Že leta 1939 je nova papirnica zaposlovala 180 ljudi, večinoma domačinov. Po vojni se je tovarna širila in v začetku osemdesetih zaposlovala približno dva tisoč ljudi, po priključitvi drvarske tovarne pa jih je bilo skoraj tri tisoč.

Brez fabrike ni minila tako rekoč nobena stvar in zdelo se je, da so v Krškem vsi celulozarji: nogometni klub Celulozar, plavalni klub Celulozar, godba, ki so jo ustanovili celulozarji …

Tisoče ton

V 80. letih 20. stoletja so v Krškem, kjer se je rodil Jurij Dalmatin, proizvedli 122.000 ton celuloze in 130.000 ton papirja na leto, z razpadom Jugoslavije in izgubo trgov pa se je začela kalvarija. Zdi se, da se je zgodila še ena značilna zgodba slovenske tranzicije. Rošker, ki zase pravi, da je bil s celulozo zasvojen, je globoko razočaran nad nekaterimi, ki so mirno gledali razprodajo premoženja fabrike, če že niso pomagali pri njej. V mislih ima predvsem objekte družbenega standarda: stanovanja in počitniške domove, ki so jih gradili s sredstvi iz sklada skupne porabe, kamor so se stekali neizplačani dohodki delavcev.

Zadnja leta fabrike popiše kar Miloš Habrnál, zdajšnji predsednik uprave in tehnični direktor družbe Vipap Videm Krško, ki še vedno zaposluje 400 ljudi in proizvede več kot 200.000 ton papirja. Njegovo razmišljanje in izkušnje bodo prav gotovo zanimivi za vse tuje investitorje v Sloveniji pa tudi za tiste, ki razpravljajo o razprodaji družinske srebrnine.