TRAGIČNO

Če bi deževalo, bi bil Domen še živ

Objavljeno 08. julij 2011 23.51 | Posodobljeno 08. julij 2011 23.51 | Piše: Lovro Kastelic

Prevozil rdečo luč in smrtonosno trčil v Domna

Domen Novak je bil pravi športnik po duši, ukvarjal se je s številnimi športi
LJUBLJANA – Z mislimi smo še vedno pri družini tragično umrlega Domna Novaka. Čeprav poskušamo biti kar se da strpni in korektni, globoko v nas brbota živa jeza. Zaradi slišanega. Če bi namreč represivni organi delovali tako, kot bi morali, bi bil 27-letni Domen iz Ljubljane, sila uspešen fant, marljiv, športnik po duši, zaposlen kot kontrolor letenja, še vedno med živimi, med svojimi.

Skupaj bi šli s kolesi na morje, igrali tenis, nogomet, skupaj bi se veselili. Bil je res pravi prijatelj, so večkrat zapovrstjo pripomnili njegovi najtesnejši vrstniki, tam, kjer so se vsak dan srečevali. Prosili so nas, naj kraja ne izdamo, bojijo se, že na Domnovem pogrebu so namreč zalotili popolne neznance, ki po njihovem mnenju spadajo v krog tistega, ki je njihovega prijatelja spravil za vedno s tega sveta. Tudi oni, iz ljubljanske Sibirije, ob Cesti dveh cesarjev, se bojijo, toda ne smrti, temveč ječe.

»Ne, hvala, moram domov, zjutraj delam«

Še v petek popoldne, 17. junija, je bil Domen s prijatelji. Povabili so ga, naj se gre zvečer zabavat, a je Domen ostal zvest sebi in svojemu poklicu, v katerem je bil eden najboljših. »Ne, hvala, moram domov, zjutraj delam,« jim je odgovorno dejal, spil multisolo in se poslovil, za vedno. Tisto popoldne se je pogovarjal še s sestro, da bi šla barvat špirovce, jo je vabil, do hiške, ki jo je sam obnovil in je bila tik pred vselitvijo. Naslednje jutro je bilo videti prav nedolžno, nič posebnega, nekoliko oblačno je bilo, se je spominjal njegov oče.

V tistem pa dodal: »Ob slabem vremenu je šel v službo vedno z avtom, ah, kaj bi zdaj dal, da bi tudi tedaj padal dež.« Družini, zbrani ob vrtni mizi, so pritekle solze, še živo se spominjajo, v kakšen pekel jih je zatem potisnila usoda. Namesto avta je Domen vzel skuter. Očetu, pri katerem je živel, je še utegnil naročiti, naj gre odklenit njegovo črnuško hiško, da prihajajo delavci. Poslovila sta se in družno odšla, za vedno, Domnov oče po Dunajski navzgor, njegov sin navzdol, proti Bavarcu.


VEČ V SOBOTNI TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Zakaj je prišlo do tragične nesreče, v kateri je umrl Domen?
Deli s prijatelji