Bračunov travniški sadovnjak je v razloženem naselju Gradišče pri Podsredi, ki velja za tradicionalno zelo ugodno sadjarsko lego. Sicer se na kmetiji pri Bračunovih preživljajo z živinorejo, sadjarstvom in vinogradništvom, kljub vsemu si Janez najde čas za sprehod po visokodebelnem sadovnjaku.
Številna sadna drevesa ob prihodu na domačijo popotnika prepričajo, da je sadjarstvo na kmetiji globoko zakoreninjena tradicija. Nekaj debel je zagotovo starih več kot 100 let.
Njihov travniški sadovnjak meri slaba dva hektara, v njem raste več kot 180 visokodebelnih sadnih dreves. Po besedah kmetijskega inženirja Adrijana Černelča iz Kozjanskega parka je v sadovnjaku 10 sadnih vrst, med katerimi prevladujejo jabolka. Med njimi carjevič – ne najdebelejše jabolko, a zagotovo z najlepšim imenom.
Pred desetletji je agronomska stroka v skladu s prepričanjem, da je izumetničeno boljše kot naravno, da je novo v vsakem primeru boljše kot staro in preizkušeno, tudi med sadjarje brezglavo uvedla nove sorte jabolk, ki so zaradi lažje obdelave rasla na nizkih drevesih. Seveda je svoj neskončno velik lonec pri tej modernizaciji pristavila tudi kemična industrija in sadovnjaki so postali zaradi nujnega škropljenja geometrijske njive s povsem enakimi raztežaji med povsem enakimi jablanami.
Res je, da cesarica Marija Terezija, ki je po veliki lakoti v 18. stoletju ukazala okoli domačij zasaditi čim več sadja, ni imela na voljo tehnologije, a je bila pri svojih odločitvah stvarna in zato učinkovita. Še več, z omenjenim je pospešila razvoj različnih sort, nekatere med njimi so strokovnjakom še danes uganka. Tako se je v 19. stoletju nekje na Štajerskem zasejal carjevič.
Za komentar o tem malce skrivnostnem jabolku s cesarskim imenom smo poprosili 49-letnega agronoma in sadjarja Jožeta Barba iz Malega Kala pri Mirni Peči na Dolenjskem.
»Carjevič spada med stare sorte, ki so v zadnjem času v skladu s trajnostnim ali sonaravnim gojenjem sadja vse bolj priljubljene. Trenutno so visokodebelne stare sorte še toliko bolj popularne zaradi ekonomske krize. Ljudje v težkih časih iščejo stik z naravo, prisegajo na domači sok in verjamejo, da je domači kis boljši.« Število starih sadnih dreves v naravi sicer upada.
»Visokorasli sadovnjaki so danes posebnost, s popularizacijo ekološkega kmetovanja pa postajajo turistična zanimivost.«
Na carjeviča so pred leti tako pozabili, da se je v Sloveniji komaj ohranil. Čeprav gre v vseh pogledih za izjemno jabolko.
»Carjevič spada med odpornejše sorte, ki užitno dozori na drevesu in ne potrebuje dozorevanja. V kleti zdrži nekaj mesecev, zato je primeren za ozimnico. Hkrati pa je nadvse okusen in prijetnega videza, z njim odlično okrasimo domačo mizo,« je pojasnil sadjar Barbo, ki v domači drevesnici ponuja tudi sadike carjeviča. Od nekaj tisoč sadik na leto je nekaj sto sadik carjeviča. »S prodajo carjeviča in tudi preostalih visokodebelnih sadnih sort ni težav.«
Carjevič je posebno priljubljen zato, ker ni vzgojno zahteven: »Poleg srednje velikega ploda ima tudi manjše liste, zato je odpornejši proti škodljivcem, posledično ne potrebuje tako stroge fitofarmacevtske obravnave, kar pa je spet v skladu s sonaravnim gojenjem sadnega drevja.«
Kmetija Bračunovih je od začetka izvajanja projekta Oživljanje travniških sadovnjakov v Kozjanskem parku aktivno vključena vanj in v Društvo kozjanske jabke.
Pri ocenjevanju za naziv carjevič je veliko točk prinesel skrbno obdelan starejši travniški sadovnjak s sajenimi novimi sadnimi drevesi, številnimi sadnimi drevesi z dupli in drevesi, ki imajo pomembno socialno vlogo. Za mlajše generacije je sprehod skozi visokodebelni sadovnjak s starimi sortami naravnost pravljičen, priletnim pa lep spomin na bosopeto otroštvo.
