Bridge igra tako kot Gandi in Omar Sharif

LJUBLJANA – »Vsak človek v življenju dobi svoje karte. Ampak ni pomembno, ali so te dobre ali slabe, šteje le, kako jih odigramo,« je nekoč dejal Mahatma Gandi; ta je še kako rad igral bridž, to priljubljeno igro s kartami, najbrž najkompleksnejšo med vsemi, še težjo od šaha. »Vsaka partija bridža je – enkratno doživetje,« pa je premišljeval eden najboljših bridžistov pri nas – velemojster Marjan Zadel. »Kombinacij je namreč toliko, da ni skoraj prav nobene možnosti, da bi se določena razdelitev kart ponovila. Svoje vidimo takoj, preostale – spoznavamo postopoma. Vmes se moramo pač znajti z licitacijskimi podatki. Odločati se moramo kljub temu, da ne vemo vsega...« Pravzaprav je na las podobno v resničnem življenju, kajne? Je potemtakem bridž kvartopirski in miselni in družabni in športni (ne nazadnje je od leta 1995 v olimpijski družini) posnetek – resničnega življenja?

Kostrevčeva knjiga

Že več kot dvajset let ga raziskuje prav Marjan Zadel. Vse skupaj se je začelo na začetku novembra 1993... Takrat sta se s Sebastjanom Jeretičem, kolegom s fakultete, študirala sta politologijo, odločila, da se udeležita začetnega tečaja. »Že od nekdaj sem rad kartal, nekoč pa zasledil, da obstaja – bridž...« se je spominjal Zadel. Pa ga je začelo zanimati, našel je tudi neko knjigo, vse natančno prebral, a kot rečeno, bridž je tako neskončen in kompleksen, da mu tudi po prebranem sama igra še vedno ni bila najbolj jasna. In še dobro, da je potem na faksu spoznal Jeretiča, čigar oče je bil, kot po nekem usodnem naključju, že uveljavljen bridžist.

»V takratnem hotelu Ilirija, danes je to M hotel, je Ivo Žagar - Jon, odlični igralec bridža, organiziral začetni tečaj.« A glej, že po prvem predavanju je nadobudnež spoznal, da je ta igra še veliko bolj zanimiva, kot si je predstavljal. »Vse informacije, ki sem jih pridobil na tečaju, sem zlahka in hitro osvojil. Po zaključku pa je Jon organiziral še turnir za tečajnike. S Sebastjanom sva prepričljivo zmagala!« Za nagrado sta dobila prvo in doslej edino knjigo slovenskega avtorja Ljubomirja Kostrevca Naučimo se igrati bridž.

Pred prvim turnirjem

Tečaj je bil že mimo, »in kaj zdaj«, sta zagnanca podrezala Jona. »No, fanta, pridita v ponedeljek v klub, pa bosta malo kibicirala, da sploh vidita, kako se bridž igra tudi zares.« Seveda sta prišla. Poznala nista nikogar. A že kmalu opazila, da so se pri eni od miz začele zbirati prijave za turnir. »Ti, a se prijaviva?« je Marjan vprašal Sebastjana. »Pa dajva,« mu je odgovoril bodoči strokovnjak za komuniciranje. Nekoliko prestrašena sta le pristopila do prve mize in razodela svoje ime. Prav prijazen gospod ju je sprva sicer začudeno premeril, »ker naju ni poznal«, nakar je v seznam prijav – vpisal še njiju.

Kmalu zatem se je spet pojavil Jon. »Zdravo, fanta, ko se bo začel turnir, se usedita kar k meni, bosta videla – kako se to dela!«

»Žal ne bo šlo,« mu je vihravo odvrnil Sebastjan.

»Zakaj pa ne?« je namrgodil čelo Jon.

»Prijavila sva se na turnir!« sta ponosno in v en glas odgovorila. »O, ho, ho, to pa ne bo šlo!« ju je presenetila pripomba njunega mentorja. »Fanta moja, še nihče ni po petih dnevih od zaključka tečaja že igral na klubskem turnirju!« Marjan in Sebastjan sta se spogledala ter iskala tiste pravšnje besede, ki bi neomajnega učitelja prepričale. »Saj sva se vse naučila,« je ponižno izdavil Marjan, Jon pa mu je v tistem modro odvrnil: »Nikoli se ne boš naučil vsega...«

»No, mislil sem vse tisto, česar smo se učili na tečaju,« se je Marjan brž popravljal ter lezel v obrambni položaj, Jon pa se je samo nasmehnil, stopil do mize s prijavami, a ko je videl, da je za turnir prijavljeno sodo število parov, je slednjič vendarle popustil. Še prej pa posvaril: »Preden vama dovolim igrati na turnirju, mi morata vseeno obljubiti, da bosta vsak dan v naslednjem polletju vsaj eno uro posvetila bridžu. Obljubita?«

»Da, obljubiva!« se je mladima študentoma nasmešek na obrazu vse bolj razširjal. In turnir se je lahko začel.

Podcenila sta igro

»Toda kaj, ko nama ni bilo prav nič jasno, kako sploh poteka takšno tekmovanje,« se je prve bridžistične zadrege spominjal Marjan. Pa so jima prijazni nasprotniki kar sproti razložili ter ju podučili o turnirskih pravilih. Igrala sta odlično. »Spomnim se partije, v kateri sem odigraval 3 pik in po velikanskih težavah naredil kar 9 štihov,« je še danes ponosen Marjan. Pa je že sledila prva hladna prha: ko so nasprotniki vpisali svoje rezultate, sta s Sebastjanom namreč ugotovila, da sta dosegla daleč najslabši rezultat na onem bordu. »Najin rezultat je bil 140, vsi drugi so imeli 420, uf, ta igra je pa precej bolj zapletena, kot sem si predstavljal,« je mahoma pomislil Marjan ter se spomnil, »da takrat seveda ni šlo tako hitro, kot gre danes, ko so vse mize računalniško povezane, zaradi česar smo si rezultate lahko ogledali šele na naslednjem igralnem dnevu.« To je bilo v četrtek. »Prej omenjena izkušnja z bordom, kjer sva igrala 3 pik, vsekakor ni bila preveč optimistična. Verjetno sva zadnja, in to z naskokom,« si je mislil Marjan. A le ni bilo tako hudo. Okej, res sta si delila zadnje mesto z rezultatom 41,90 %, a bila deležna bodrilne Jonove pohvale. To ju je še dodatno vzpodbudilo, celo tako, da sta bridž poslej igrala skoraj po cele dneve.

Vzpodbudni začetki

Že kmalu sta spoznala nekaj vrstnikov, ki so bili že dlje bridžisti, Todija, Grego, Bogdana, Jožeta, ki so igrali ob sredah v BK Tivoli. »Povabili so naju, da se udeleživa njihovega turnirja, in že na prvem, verjetno po veliki sreči, dosegla rezultat 50,00 %, vzpodbudno!« sta bila zadovoljna.

Poleg igranja, trikrat na teden, sta začela prebirati še literaturo o bridžu. Vse to jima je omogočilo hitro napredovanje. Postalo pa je še bolj zanimivo, ko sta se začela udeleževati turističnih turnirjev po Sloveniji in bližnji okolici. Pri tem sta imela ogromno podporo v Sebastjanovem očetu Marjanu, ki ju je vozil na turnirje. Vse je šlo v pravšnjo smer in že kmalu so prišle prve nagrade. Dobila sta nekaj pokalov, predvsem pa sta bila vesela denarnih nagrad, ki so jima omogočale, da sta se udeleževala novih in novih tekmovanj. »Brez teh nagrad bi si le stežka privoščila 30 turnirjev na leto...«

Marjan Zadel je danes eden najuspešnejših slovenskih bridžistov, ta hip tudi edini, ki se je povsem zapisal tej miselni igri. Sebastjan Jeretič je udejstvovanje z bridžem medtem zaključil in pravzaprav šel po poti znamenitega Omarja Sharifa, ki je nekoč slovel kot eden najboljših bridžistov na svetu, leta 2006 pa po več kot 40 letih nepreklicno sklenil kariero z naslednjimi besedami: »Za ta korak sem se odločil, ker ne želim biti več suženj preštevilnih strasti. Preveč obsesij se je namreč nabralo, bridž, konji, igre na srečo. Živeti si želim drugačno življenje in biti več časa s svojo družino, ki sem jo tako zapostavljal.« Omar Sharif bo kmalu dopolnil 83 let. Tudi zato je pred Marjanom Zadelom (in drugimi slovenskimi bridžisti) še dolga in, upajmo, uspešna pot.