Brdanske šjme skrite pred svetom

VELIKO BRDO – Fantje in dekleta, z njimi pa tudi starejši, že leta negujejo pustno tradicijo svoje vasi in se pustnih dogodkov, sprevodov ali karnevalov v drugih krajih ne udeležujejo; izjema je vsakoletna povorka v bližnji Ilirski Bistrici na pustno nedeljo.

Veliko Brdo je ena tistih osamljenih vasi, kjer se je skoraj povsem ohranila stara vaška arhitektura. Sodobni čas je še ni povozil. To se delno odraža tudi v pustnih likih Velikega Brda, a stare šege in like vendarle prilagajajo današnjemu času. Zanimivo in zelo značilno je, da so za pustne like vasi izbrali svoje izraze. Prisotni so elementi šjm iz doline reke Reke, ki ji domačini pravijo Velika voda, in iz Pregarij v Brkinih.

Vzdušje v vasi je v zgodnjih jutranjih urah že zelo živahno. Harmonikarja, basist in bobnar ubirajo živahne melodije. Zadiši po jutranji kavi in sveže ocvrtih krofih. S posebnimi znaki in pisanimi trakovi so označena parkirna mesta kot pozornost za prišleke, ki se v pustnem sobotnem jutru znajdejo na robu Brkinov.

Kleščar kolo vodi

Vzdušje je naravnost praznično. Skoraj ni domačina, ki se ne bi našemil, in celo najmlajše oblečejo v pustno opravo. V jutru začenjajo svoj obhod in ga sklenejo v domači vasi Veliko Brdo, prej pa obiščejo še zaselka Pavlica in Studena Gora.

»V sprevodu gre najprej vraže (hudič), nato kleščar, ki kraljuje brdanskim šjmam,« pravi domačin Bojan Gulja, ki vodi brdanske šjme. »Kleščar mora biti velik in postaven fant. Ta ob poberiji zbudi vas, za njim pa se zberejo preostale šjme. Oblečen je v ovčji kožuh brez rokavov. Po hlačah ima zašito zajčjo kožo. Kapa je narejena iz rešeta, ki je ovit v zajčjo kožo, pod njo pa so dali klobuk. Na njej je kokošje perje ali perje iz petelinovega repa. Njegove klešče, ki imajo enako funkcijo kot pri drugih brkinskih likih oziroma likih v širši okolici Ilirske Bistrice, so narejene iz jesenovega lesa, so pa naravno ukrivljene.«

Za kleščarjem gredo štirje pusti, ki so nekakšna zaščita in ki ujeta dekleta po obrazu namažejo s sajami, saj imajo roke, kot pravijo v teh krajih, nalisane. Nekoč so s seboj nosili nogavico, napolnjeno s pepelom. Pusti so oblečeni v narobe obrnjene kožuhe, pod njimi pa v delavsko, karirasto srajco, najboljša je rdeče barve. Hlače morajo biti iz močnega, trdnega blaga z rdečim trakom, na katere so zašili trakove zajčje kože. Pust ima pokrivalo, ki so ga naredili iz kartona, pritrjenega na navaden klobuk. Karton so sešili v štulo, na katero so včasih lepili razglednice. V sodobnejšem času so razglednice nadomestili – za koga morda kar nekoliko spotakljivo in vprašljivo – s fotografijami pomanjkljivo oblečenih žensk. Na vrhu pokrivala so šop rož in cofi iz krep papirja. Zgonce ali zvonce imajo pripete na verigi čez kožuh.

Zase in za svojo vas

»Tudi za šeme z Velikega Brda je značilna poberija, torej nabiranje pustnih dobrot, pridelkov in denarja,« pripoveduje Bojan Gulja. »To pomembno vlogo imajo prusci z okrašenim klobukom in belimi frtohi, torej predpasniki. Hodijo s košem po jajca, z drotom, to je žico za klobase in panceto, in flajškonom za vino iz jabolk in rakijo, torej žganje.«

Na Velikem Brdu so izjemne štiri bele šjme. Prej so bili vanje opravljeni fantje, danes pa imajo to nalogo dekleta. Te imajo kuotle s šlingami, to je obleke s čipkami, in bele srajce s čipkami. Kuotle so naredili iz mušlinastih kopjert oziroma boljših prevlek. V rokah imajo torbico in palčko, ki je bila okrašena z rožico in cofki. Obraz imajo pokrit, lahko pa so tudi odkrite. Ko zagledajo fotografski aparat, že hitijo pokrivati obraz.

Na slamnati klobuk so na štiri vogale pritrdili palčke, na katerih so pritrjene rože iz krep papirja, in pušpan ali katero drugo zimzeleno rastlinje. Okrašene so z raznobarvnimi verižicami in kolajnami, obeski, ki si jih pred pustom čim več izposodijo.

Nj'že je ime za vse druge like, ki hodijo za ta glavnimi: ta stari in ta stara, cigan in ciganka, ženin in nevesta, škof in strežnika, kmetice, ta lep in ta lepa – gospud in gospa, vardarji z lančami pri strani, karabinjerji, capin, medved iz škupnik, to je iz ržene slame, stara s kwoša, torej iz koša, dimnikar, fličar, slikar …

Še na nekaj opozarja Bojan Gulja: »Primer brdanskih šjm kaže na povezanost prebivalcev ozkega območja vasi in sosednjih zaselkov, ki so v vsakodnevnem življenju oddaljeni od večjih mestnih središč. Morda se prav zaradi tega ohranjajo pristni pustni običaji, ki jim dodajamo nekatere sodobnejše elemente. Vsekakor je zanimivo, da imen pustnih likov in oprave nismo spreminjali, tako da je brez doslednega zapisovanja in natančne razlage težko razumeti njihov pomen. To nas k sreči ohranja v izvirnosti, iznajdljivosti in pustnem domišljijskem svetu. Živimo in doživljamo svojega pusta, torej zase in za svojo vas.«