Boštjan bi z vozičkom 
gnal čez drn in strn

MULHE – Boštjan Ceglar, star 29 let, zelo rad pohaja po košarkarskih igriščih, v bistvu najraje. Košarka je njegova prva in edina ljubezen, v njej pa je tako dober, da je član slovenske državne reprezentance v košarki. Čeprav je državni reprezentant, pa tudi največji košarkarski navdušenci zanj najbrž še niste slišali. Zakaj? Boštjan tekmuje v košarki z invalidskimi vozički. Njegova športna in aktivna življenjska pot pa je vprašljiva, saj nujno potrebuje nov, mnogo lažji invalidski voziček.

Paraplegik od rojstva

Boštjan se je rodil 11. julija 1983 v ljubljanski porodnišnici, a prihod na svet ga je zaznamoval za vse življenje. Zaradi težkega poroda in zapletov ob njem se je rodil s hudo poškodbo hrbtenice in kolkov. Zdravljenje malega Boštjanovega telesa se je začelo takoj po rojstvu, kljub šestim prestanim operacijam pa mu zdravniki niso mogli olajšati življenja. Postavili so mu diagnozo paraplegija obeh nog. Boštjan pravi, da je normalno preživel otroštvo: »Za to se moram zahvaliti staršem. Vzpodbujali so me, da se nisem vdal,« jim je neizmerno hvaležen.

Ob vstopu v osnovno šolo je prav s pomočjo staršev zbral toliko volje in moči, da se je lahko premikal z berglami. »S skupnimi močmi sem se postavil na bergle, s katerimi sem hodil tako rekoč vsepovsod. Tudi v domačo osnovno šolo,« nam je ponosno pripovedoval.

Bergle so postale njegove zveste spremljevalke, celo preveč. »Ker sem vseskozi hodil z berglami in nisem uporabljal vozička, je sledila preobremenitev, roke vsega tega niso prenesle. Na začetku srednje šole sem moral ponovno na operacijo, tokrat desnega komolca, v katerem sem imel zdrobljen hrustanec. Moral sem opustiti hojo z berglami in pristal na invalidskem vozičku.«

Življenje je teklo naprej, srednjo šolo je opravil v kamniškem zavodu za invalidsko mladino, kjer je končal triletno elektrošolo. Izobraževanje je hotel nadaljevati na elektrotehnični šoli v ljubljanski Šiški, vendar mu to ni bilo usojeno: »Zaradi vezanosti na invalidski voziček nisem mogel nadaljevati tehničnega šolanja v Ljubljani, primoran sem bil v prekvalifikacijo za trgovca, izobraževanje sem končal kot ekonomski tehnik,« je povedal.

Pred dvema letoma je Boštjan s sestro Klaro ter starši še živel v podnajemniškem stanovanju v Litiji, a prišla je kriza, ki je oplazila tudi družino Ceglar. Zaradi odpovedi nihče izmed štirih članov družine, dela sposobni so sicer vsi razen Boštjana, ni imel zaposlitve. Iz Litije so se preselili v odročno vasico Mulhe, kjer so si vikend preuredili v hišo za bivanje. Nov dom imajo nekje na polovici poti med Litijo in Ivančno Gorico. Ker hiša stoji na vrhu hriba, Boštjan vsak dan z vozičkom premaga več kilometrov. O tem, kakšno kondicijo si je prigaral, dovolj pove podatek, da je bil njegov najdaljši pohod dolg kar 22 kilometrov. »Že tri- ali štirikrat sem opravil pohod od Litije do Čateža,« je povedal. Marsikdo bi obupal že ob misli, da mora prehoditi pol maratona, zato Boštjanu vse pohvale za premagano razdaljo. Kondicija in dobra forma mu seveda prideta prav pri igranju košarke za državno reprezentanco in klub.

Ostal bi samostojen

Ker Boštjan stremi k samostojnemu življenju in ker noče postati popolnoma odvisen od najbližjih, nujno potrebuje lahek invalidski voziček. »Invalidski voziček mi pomeni vse, saj z njim ostajam mobilen, vendar zaradi dotrajanosti, teže in starosti zdajšnjega ne more več slediti tempu življenja,« nam je zaupal.

»Vozim tudi osebni avtomobil, kar pomeni, da moram sam zložiti invalidski voziček v avto in iz njega. Potreboval bi primernejšega in lažjega, da bom lahko ohranil korak s samostojnostjo,« je še dodal. Prav bi mu prišla vsakršna pomoč, saj s 360 evri nadomestila težko preživi. Za nov voziček bi moral odšteti približno deset mesečnih prihodkov, ker pa mora tudi jesti, so nakup novega, lažjega aluminijastega invalidskega vozička le sanje. Še posebno glede na to, da so vsi štirje družinski člani brez zaposlitve. »Za vsak prispevek Vam bom iz srca hvaležen,« zagotavlja Boštjan.