Bogu na čast, bližnjemu na pomoč!

Prvi zapisi o boju z ognjem segajo v 2. tisočletje pred našim štetjem: na papirusu je napisana odredba o gašenju požara v Egiptu.

V leto 1863 pa segajo začetki prvih poskusov uradnega organiziranja gasilstva na Slovenskem. Pod vodstvom tedanjega ljubljanskega župana Mihe Ambroža so dva uradnika, osem slug in devet mestnih delavcev hiteli na pomoč ob požarih, vendar je bil ogenj pogosto močnejši od njihove opremljenosti in gasilskega znanja.

Vaške in mestne skupnosti so se organizirale, kakor so vedele in znale, tako prek telovadnega društva Južni sokol, raznolikih pobud za ustanovitev redne požarne obrambe v Mariboru, pa v Celju, Laškem in na Ptuju. Leta 1869 je bilo v Metliki ustanovljeno prvo prostovoljno gasilsko društvo v Sloveniji, leta 1881 je bilo teh že 39. Orodje in opremo so kupovala v Nemčiji, na Češkem in pri tovarnarju Albertu Samassi v Ljubljani.

Gasilski veterani znajo s svojo opremo kolo časa zavrteti v obdobje, ko so delovali v duhu gesla Bogu na čast, bližnjemu na pomoč! Enako je danes, le da je zdaj njihov pozdrav Na pomoč, ki ga je uvedel organizator slovenskega gasilstva Ignacij Merhar.

O veteranih ter o srečanju na Škofljici je več povedal Franc Trtnik, predsednik Komisije za veterane in pobudnik za organiziranje srečanj starih brizgaln, tega so podprli Gasilska zveza Škofljica in Regija Ljubljana I ter župan Občine Škofljica Ivan Jordan in ravnatelj OŠ Škofljica Roman Brunšek.

Veterani se srečujejo na Škofljici

»Da lahko nekdo postane gasilski veteran, ki mu pritičeta tako uradno potrdilo kot plaketa, mora biti vsaj 30 let član gasilskega društva, moški mora dopolniti 63 let, ženska pa 58. Po 63. letu ne more biti več v evidenci operativnih članov in pri gašenju požarov ne sme aktivno sodelovati. Veteran je predvsem častni staž po vseh letih dejavnega gasilskega dela,« razloži Trtnik. Zdaj se gasilski staž šteje že od sedmega leta, kajti gasilskega podmladka je veliko.

Veterani imajo v rednem programu gasilske zveze gasilska športna tekmovanja skupaj z rednimi člani, družijo se na izletih po Sloveniji, vse pa je odvisno od posameznih društev.

Prvič so se zbrali leta 2010, nato vsako leto oktobra. Gre za družabno in prijateljsko srečanje, čeprav brez pravil in točkovanja ne gre, ko ocenjujejo videz ter delovanje opreme in tudi ravnanje z njo. Veterani uporabljajo staro opremo, predvsem ročne in motorne brizgalne, ki morajo biti izdelane do leta 1940. Letos je sodelovalo devet gasilskih društev z devetimi ročnimi in petimi motornimi brizgalnami, Škofljice tokrat ni bilo med njimi.

Stare brizgalne vedno bolj cenjene

»Žal stare opreme ni toliko ohranjene, kot bi si želeli,« ugotavlja Trtnik, a zna tudi pohvaliti: »Gasilska društva Senožeti, Dolsko in Dol iz Občine Dol pri Ljubljani se ponašajo s tremi zelo dobro ohranjenimi brizgalnami. Dolsko ima ročno brizgalno iz leta 1896, Dol pri Ljubljani iz leta 1892, Senožeti pa iz 1925. »

Najboljše je PGD Vransko, ki ima ročno brizgalno iz leta 1886 in originalno vso drugo pripadajočo opremo. Vsako leto pridejo in vsakič zmagajo, ker imajo odlično uigrano ekipo častitljive povprečne starosti, staro gasilsko trobento, svoj prapor, poveljujoči nosi sabljo, tako da jim dodatne točke na vse našteto zlahka prinesejo zmago. Za Vranskim so se na drugo mesto zavihteli veterani iz Pijave Gorice, na tretje pa veterani iz Dolskega.

»Na Škofljici smo praznih rok, saj smo svojo ročno brizgalno prodali leta 1954 v Veliki Cirnik, kjer so z njo že isto leto pred ognjenimi zublji rešili dve gospodarski poslopji, kozolec in hlev. Pozneje smo jo želeli odkupiti, a pogajanja niso obrodila sadov, saj taki kosi postajajo prava dragocenost in gasilska društva kar tekmujejo med sabo, katera brizgalna bo lepša, z več originalnimi deli. Tudi cevi so lahko originalne, to so konopljene cevi, ki so jih uporabljali do druge svetovne vojne, pozneje pa sintetične, znotraj gumirane,« je povedal Franc Trtnik.