Bodo malo Špelo ubili paragrafi?

PIRAN – V piranskem Akvariju so rešili že veliko poškodovanih morskih želv, a če bo nad zdravim razumom prevladala za mnoge nelogična in neživljenjska uredba, ki velja za zaščitene in ogrožene vrste, se zdaj eni, ki je že skoraj zdrava, ne piše nič dobrega.

Gre za glavato kareto, ki je ena najbolj znanih, a hkrati tudi najbolj ogroženih vrst Sredozemlja. V toplejših mesecih je razmeroma pogost gost v našem morju, čez zimo pa se umakne v toplejši južnejši Jadran. Ta vsakoletna selitev mali Špeli, kot so jo poimenovali, ni uspela pravočasno. Ko so jo oktobra našli, sicer ni bila poškodovana, je pa imela oslabljen imunski sistem, bila je shirana in povsem brez maščobnih zalog, s katerimi bi lahko zaplavala na jug ter tam preživela zimo. Ker v mrzlem morju ne bi preživela, so jo prinesli v piranski Akvarij.

Njeno zdravljenje in oskrbo je v okviru zatočišča za zaščitene živali prosto živečih vrst na Muti, s katerim ima Akvarij pogodbo in je njegov uradni podizvajalec, prevzel dr. vet. med. Zlatko Golob. Dobila je infuzijo, umetno so jo hranili, sledila je še terapija z antibiotikom, saj so se ji na oklepu pojavile razjede. Ker se okužba ni izboljšala, so ji morali dati konec januarja še drugič antibiotike. Ocenili so, da je okužba posledica padca protitelesc v krvi oziroma stresa zaradi neprimerne namestitve.

Absurdna zakonodaja

In tu nastopi prvi absurd zakonskih predpisov. Akvarij jo mora namreč skrivati oziroma je ne sme dati na ogled, ker gre za zaščiteno vrsto živali in zanjo kot najdenčka nimajo uradnega potrdila o poreklu. Tako na primer v Akvariju poleg želv ne boste videli morskih konjičkov, jegulj, črnih ježkov, golih polžev in še katere zaščitene vrste. Biti mora skrita pred pogledi obiskovalcev v manjšem bazenu strojnice, ki je slabše osvetljen in kjer je izpostavljena nenehnemu hrupu vodnih črpalk. Bazenček uporabljajo kot začasni prehodni bazen za organizme, ko jih dobijo v Akvarij, zato ni v njem ničesar razen golih sten in ravnega dna. V njem ima sila monotono življenje, kar se ne nazadnje odraža tudi na stresu in njenem počasnejšem okrevanju.

Dr. Zlatko Golob je zato na Agencijo za okolje RS že lani naslovil prošnjo, da bi izdali izredno dovoljenje za njeno premestitev v večji bazen. A kaj, ko je bazen v razstavnem delu in bi s tem, da bi bila kot zaščitena vrsta na očeh obiskovalcev, kršili zakon. Zakonodaja s področja ohranjanja narave namreč ne omogoča izjeme in želva ne sme pred oči javnosti. Ob tem se lahko samo vprašamo, kako bi ji lahko pogledi otrok in drugih obiskovalcev Akvarija škodili. Gotovo bi – prav nasprotno – vzbujali še večje zanimanje in prizadevanja za ohranjanje teh ogroženih živali.

Za želvo pa je nastopila še ena paragrafska past. V skladu z Uredbo o zatočišču za živali prosto živečih vrst čas trajanja oskrbe v zatočišču ne sme biti daljši od treh mesecev. Ta čas je že mimo in morali bi jo izpustiti. To pa bi zanjo v mrzlem morju pomenilo gotovo smrt. A tudi v tem primeru je po izjavah uradnikov zakon neusmiljen, saj ne pozna izjem, ki bi na primer lahko veljale za morske želve. Spadajo namreč med hladnokrvne živali, zaradi česar poteka njihovo zdravljenje počasneje kot pri toplokrvnih.

Uredba neizprosno pravi, da se žival po treh mesecih odstrani iz zatočišča tako, da se jo, če je pridobila sposobnost za življenje v naravi, izpusti, da se jo odda v drug primeren prostor v ujetništvu ali na predpisan način usmrti. Špele zaradi letnega časa ne morejo izpustiti, v primeren življenjski prostor oziroma bazen ne sme, in samo vprašamo se lahko, kje bi se našel kdo, ki bi jo zdaj, ko okreva, tako ali drugače ravnodušno usmrtil. Uradniški odgovor na to dilemo je brezčutno uraden. Pravi namreč, da bi moral izvajalec že pred sprejemom živali v zatočišče vedeti, da ima trimesečno omejitev, in oceniti, da živali, ki je v tem obdobju ne more pozdraviti, pač ne sprejme v zatočišče.

Želvica lepo okreva, z 1,2 kg je pridobila kake pol kilograma in čaka, da se morje s sedanjih 11 stopinj segreje na več kot 15. Predpis treh mesecev je zanjo tako smrtna obsodba in reši jo lahko samo prilagodljivost vseh vpletenih, seveda še najbolj uradnikov, ki glede na neživljenjsko uredbo ne poznajo izjem. Še najmanj, kar lahko storijo, je sprožitev postopka, da se spremenijo nesmiselna določila Uredbe o zatočišču za živali prostoživečih vrst.