LJUBLJANA, BRUSELJ – Kaj pa če bo večina ustavnih sodnikov prisluhnila pomislekom varuhinje človekovih pravic Vlaste Nussdorfer ter upoštevajoč njeno zahtevo za ustavno presojo – mimogrede, takšno svojo zahtevo je ombudsmanka, kot ji še pravimo, podala šele dobra dva meseca po tistem, ko je Cerarjeva novela zakona o tujcih že začela veljati – razveljavila ključna določila slednjega in ga s tem spremenila v invaliden (neuporaben) predpis? Kakšna bo končna razsodba (presoja) ustavnih sodnikov, si za zdaj še ne upa nihče prerokovati, četudi smo še prej, preden je Nussdorferjeva utegnila objaviti navedeno zahtevo, že lahko brali in poslušali napovedi, češ da bo varuhinja zgolj razkrila, da je zanjo in njene svetovalce takšna novela pač v nasprotju z ustavo in tudi z mednarodnimi konvencijami. Četudi je bil predsednik države Borut Pahor, ki je bil svojčas praviloma glede vsega ali skoraj vsega usklajen z varuhinjo človekovih pravic, očitno le prepričan, da novela »na zalogo« – kot tako jo je namreč definirala notranja ministrica mag. Vesna Györkös Žnidar –, na podlagi katere naj bi kvečjemu v primeru izrednih razmer, denimo še enega migrantskega cunamija po tako imenovani balkanski poti, časovno in ozemeljsko omejili sprejemanje azilnih prošenj beguncev in migrantov, ni v neskladju z ustavo? Ja.
Zrela in
odgovorna poteza?
Kakor koli, da iz ust predstavnikov SMC najbrž ne bomo slišali nobenega (pre)drznega komentarja na račun ombudsmankine zahteve, smo vedeli. In da si noben predstavnik vladnih strank ne bo upal izjaviti, da je njena zahteva nepremišljena ali nesprejemljiva, tudi. Zato pa je bil marsikdo še toliko bolj presenečen, ko je kar vodja poslanske skupine Cerarjevega SMC dr. Simona Kustec Lipicer javno in glasno poudarila, da »pozdravlja demokratično, zrelo in odgovorno potezo varuhinje človekovih pravic«. Ker? Ker jo je ombudsmankina zahteva za ustavno presojo menda spomnila »na poplavo različnih pravnih argumentov, ki so v času neenotnega in necelovitega iskanja odgovorov na begunska oziroma migrantska vprašanja močno zaznamovali evropsko in tudi slovensko politično prizorišče«, ko smo pri nas hiteli s sprejemanjem po mnenju Kustec Lipicerjeve sporne novele.
Poslanec opozicijskega SDS Tomaž Lisec je ob tem na twitterju retorično vprašal, kako lahko vodja poslanske skupine Cerarjevega SMC najprej v državnem zboru podpre neko zakonsko novelo, dva meseca pozneje pa javno pohvali varuhinjo človekovih pravic, ko ta ustavno sodišče poziva, naj novelo razglasi za protiustavno: »Sem kaj zamudil ali gre le za Butale?«
V starem Rimu bi bržda res rekli, da je Kustec Lipicerjeva tako boleče zarila svoj nož v Cerarjev hrbet, kot ga je že Mark Junij Brut v hrbet nesojenega kralja Gaja Julija Cezarja. Nussdorferjeva se namreč zavzema za to, da bi ustavno sodišče najprej zadržalo izvajanje, v nadaljevanju pa predvidoma razveljavilo »neustavni« 10. b člen novele zakona o tujcih, ki slovenski oblasti omogoča, da bi v izrednih migracijskih razmerah omejila neobvladljiv vdor migrantov na območje naše državice. Varuhinji se zdi, da bi morebitno sklicevanje slovenske vlade in državnega zbora na tak zakonski člen lahko imelo zelo daljnosežne posledice. Čemu bi se sprenevedali, tudi če možnosti sklicevanja Slovenije na tak zakonski člen ne bo več, čeprav bi jo morda potrebovali, bo lahko imelo zelo daljnosežne posledice.
Drži, premier dr. Miro Cerar in notranja ministrica Györkös Žnidarjeva sta bila v precejšnji zagati že na začetku letošnjega leta, ko je dokončno postalo jasno, da zagotovo ne bosta mogla prepričati vseh koalicijskih poslank in poslancev (niti vseh poslank in poslancev SMC!), naj vendarle podprejo po njunem prepričanju nujno potrebno novelo zakona o tujcih. A to niti še ni bilo najhuje: nejevernim poslancem SD in Desusa, ki so se nazadnje v parlamentarni dvorani, točno, požvižgali na vse Cerarjeve argumente in družno glasovali proti takšnemu zakonu, sta se pridružila tudi pravosodni minister mag. Goran Klemenčič in celo podpredsednik SMC, do takrat vsaj navidezno Cerarjeva desna roka v največji vladni stranki, predsednik državnega zbora dr. Milan Brglez, ki študentom na ljubljanski univerzi predava prav o varstvu človekovih pravic. Zagata je na mah prerasla v Cerarjevo zadrego. Ni skrivnost, da se je Cerar zaradi tega še najbolj jezil prav na »zvestega« Brgleza in da jima je uspelo šele čez čas pragmatično (začasno?) zakopati bojno sekiro. Nesoglasja so se potem začasno (vsaj navzven, na površju) sicer zgladila, saj je državni zbor s prepričljivo večino zakon sprejel, četudi je temu nasprotovalo toliko ključnih predstavnikov vladne koalicije.
Nova, večja Cerarjeva zadrega Predsednik vlade dr. Miro Cerar je že po prvem odzivu Sveta Evrope na komaj predlagano novelo zakona o tujcih, takrat, ko ta sploh še ni bila sprejeta, poskušal domačim kritikom in evropskim javnostim pojasniti, da si ne mednarodnih konvencij ne ustave preprosto ne bi smeli poenostavljeno razlagati. Opozarjal je, da bi moralo biti vsakomur jasno, da najbrž sme tudi Slovenija ustrezno zavarovati pravice svojih državljanov pa tudi prebežnikov, če lahko države članice EU severozahodno od nas, ki imajo precej večje nastanitvene kapacitete za migrante in begunce, poljubno iz varnostnih razlogov zapirajo svoje meje. Zdaj, ko je varuhinja Vlasta Nussdorfer na ustavnem sodišču oddala svojo zahtevo in jo je komisar Sveta Evrope za človekove pravice Nils Muižnieks zaradi tega javno pohvalil, je Cerar celo v še večji zadregi kot januarja letos. |
