NOVO MESTO – »Tisti trenutek sem pomislil, da to ne more biti res. Da ni mogoče, da bi se kaj takšnega zgodilo meni. Noga je nad gležnjem visela stran, bila je le na koži, kost je gledala iz čevlja. Čutil sem strahoten pritisk, kot bi mi kdo na živo vlekel nogo z mene,« se je skoraj usodnega poletnega večera pred dobrima dvema letoma, bil je 13. junij, spominjal Novomeščan Simon Turk. Z motorjem je bil namenjen v Žiri, kjer je bil dogovorjen s kolegi. Peljal se je po lokalni cesti mimo Zalok, ko je v desnem ovinku zagledal, da avto s prikolico, na kateri je imel naložen avto, seka ovinek. Voznik avtomobila s prikolico se je namreč bal, da bodo veje, ki so se nagibale na cesto, popraskale naložen avto.
Povzročitelju pogojna kazen
»Avtu sem se ognil, sem pa z ramo zadel naloženo prikolico, z nogo pa zadel v plato, zagrabilo mi je nogo in jo utrgalo točno nad motorističnim čevljem, imel sem takšne nižje, poletne. Veliko dam na dobro opremo, a v tem primeru je bilo bolje, da nisem imel višjih škornjev, sicer bi mi nogo utrgalo v kolenu ali celo kolku,« je razmišljal 48-letni sogovornik.
Po trku je bil ves čas pri zavesti. Voznik s prikolico je odpeljal nekoliko naprej in ustavil za ovinkom, Simon pa je bil boj za življenje. Bil je že mrak in zavedal se je, da ga lahko kdo povozi, obležal je namreč na sredini ceste, zato se je nekako odvlekel ob rob, hkrati pa je hitel klicati reševalce, vedel je namreč, da lahko zaradi takšne poškodbe izkrvavi. Na srečo so ležečega na cesti opazili sosedje, ki so se ravno vrnili domov, priskočili so mu na pomoč, sledili navodilom reševalcev, mu dali vodo … Na kraju nesreče so bili hitro reševalci, gasilci, policisti. Slednji so mu dali pihati in mu napisali kazen, češ da bi moral voziti bolj stran od roba ceste, čeprav se je pozneje na sodišču potrdilo, da Simon ni zakrivil nesreče, vozil je tudi pod omejitvijo, 59-letni voznik avtomobila s prikolico iz Hrvaške pa je bil zaradi prometne nesreče iz malomarnosti marca letos obsojen na pogojno kazen.
Reševalci so Simona najprej odpeljali v novomeško bolnišnico, od tam pa takoj v ljubljanski klinični center, kjer je že izgubil zavest, a niti za nogo ni bilo rešitve, odrezali so mu jo tam, kjer so se končali škornji. Sledilo je zdravljenje, nato okrevanje v Soči, dobil je protezo, a rana se nikakor ni zacelila, kot bi se morala. »Rekli so, da je kost predolga in da prebija meso, zato sem imel marca letos še eno operacijo. Odrezali so mi še 30 centimetrov noge pod kolenom,« je razložil.
Staro protezo le popravili
In znova je potreboval bergle, dobil je novo protezo. Pravzaprav ni bila nova, ampak so le popravili staro, naša zavarovalnica namreč novo prizna le na vsake dve leti, čeprav v tem primeru ni bila Simonova krivda, da je moral še enkrat na operacijo. Nova proteza, takšna osnovna, socialna, mu bo pripadla marca prihodnje leto, si pa Simon želi, da bi imel nekoč boljšo, s katero bo lahko tudi športno aktiven, da bi lahko z njo tekel. Prav šport je namreč tisti, s katerim si lahko lajša težave in krepi mišice, kar je pri invalidnosti še kako pomembno. A takšne proteze država ne plača. »Poleg tega imam še težave s kolenom, takrat so ga le zašili skupaj, imam pa potrgane vezi, ploščica je počena, meniskus poškodovan. Vezi mi niso operirali, češ da nisem tako aktiven, zato mi zdaj koleno pada ven,« je potožil.
Simon je s pomočjo fizioterapevtov hitro osvojil hojo s protezo, pravzaprav je bil v začetku kar preveč zagnan in so ga morali na Soči »kar malo nazaj držati«. »Tudi do 7 kilometrov na dan sem prehodil, in ko sem šel čez vikend domov, sem moral iti brez proteze, da ne bi pretiraval,« se je prešerno nasmejal Simon, ki je tudi sicer optimist in vedno dobre volje. Zdaj se je vrnil iz Soče, kjer je imel poklicno rehabilitacijo. Tudi sam se želi čim prej vrniti na delo, čeprav se zaveda, da vsakega dela ne bo mogel več opravljati. Bil je namreč mehanik v Znassu, delo je bilo terensko, dvigovati je moral težka bremena …, zato že razmišlja, da bi se znova vrnil v šolske klopi, s čimer bi bile možnosti zaposlitve večje.
Strasten, a previden motorist
Ko beseda nanese na motorje, se mu zasvetijo oči. Spomni se na svoje otroštvo, ko mu mama ni dovolila, da bi se vozil z motorjem. »Mopede sem si sposojal od kolegov, potem pa sva s prijateljem na skrivaj enega kupila skupaj,« se hudomušno nasmeje. Za svoj prvi motor, 750-kubičnega kawasakija zephyr, je prodal katrco in vzel kredit. Od takrat je imel ničkoliko motorjev. »Ko not padeš, naenkrat ugotoviš, da imaš polno garažo motorjev. Takrat, ko sem imel nesrečo, sem imel na primer štiri,« pove in prizna, da je bil vedno previden voznik, ki je naredil od 10 do 15.000 kilometrov na leto, bil je član Motokluba Novo mesto in Društva ljubiteljev motociklov Vrageci Bizeljsko. »Prijatelji so me velikokrat zafrkavali, če imam avtobus, ko tako počasi vozim. A vsak si sam postavi mejo; dokler ti voziš motor, je v redu, ko pa motor vozi tebe, je pa lahko hitro kaj narobe,« doda. In še kako se zaveda, da bi se lahko njegova edina nesreča tudi tragično končala.
Simon je bil vedno športnik: v otroštvu in mladosti je bil zelo aktiven, šest let je takrat še pri Novolesu aktivno treniral košarko, potem je treniral otroke, med njegovimi varovanci sta bila, ko sta bila še osnovnošolca, tudi Matjaž Smodiš in Simon Petrov. In v športu se je našel tudi zdaj. V Soči so ga navdušili za odbojko sede, v Društvu paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja pa za košarko na vozičkih. In prizna, da razmišlja celo o motorju, pravzaprav se že dogovarja za harleyja.
