Avstrijci izbrisali edini
 vidni simbol slovenstva

DOBAJNA – Na kraju, kjer danes stoji hiša, po domače se ji reče Pri Kocjanu, je bila kmetija že pred 400 leti, takrat še s črno kuhinjo in zemljo na tleh. Tudi leta 1952, ko se je Elisabeth Sitter, sicer doma iz Bilčovsa, preselila, točneje poročila v Plešerko, kraj v hodiški občini, je bila kmetija še precej drugačna. »Mož mi je umrl že po slabih treh letih in osem dni po njegovi smrti nam je sneg popolnoma uničil hlev. V svojih 80 letih sem doživela že veliko stvari, veliko hudega, pa tudi veliko lepega. Leta 1944 je bila naša družina izseljena, oče in brat sta bila skupaj v Dachauu, najstarejši je umrl kot partizan, najmlajši pa kot prisilni nemški vojak. Moja mama, jaz in še dve sestri smo bile v taborišču Markt Rettenbachu, šestletna Toni pa je, ker je takrat, ko so nas izselili, ni bilo doma, ostala v Bilčovsu in konec vojne dočakala pri bolj ali manj naklonjenih sorodnikih. Ko smo se vrnili, je hiša še stala, a je bila popolnoma izropana. Še dolgo po vrnitvi je bil v nas prisoten strah, slovensko smo govorili samo doma in le počasi je vse skupaj postajalo malo bolj normalno. Ko sem prišla sem v Plešerk, pa so vsi okoli mene govorili v dialektu, ampak to ni vindiš.« Elisabeth ne pozna milosti: »To je slovenščina. Vindiš sploh ne obstaja,« se jezi simpatična, izjemno živahna gospa, ki, kot pravi, za možgane zelo rada rešuje sudoku.

Čudaški kompromis

Iz kuhinjskega predala vzame zbornik in nadaljuje: »V njem piše, da je bilo vseh 15 vasi v hodiški občini na začetku 20. stoletja pretežno slovenskih. V naši vasi, v Plešerku, je takrat živelo 143 ljudi – od tega 119 slovensko govorečih, v mejni vasi Dobajna pa 62 ljudi, od tega 41 Slovencev.« In prav Dobajna, čeprav ima danes samo še 36 prebivalcev, je v teh dneh ne samo na Koroškem, ampak po vsej Avstriji postala sinonim za milo rečeno čudni koroški kompromis. V Dobajni živi več kot 17,5 odstotka slovensko govorečih ljudi, Elisabeth jih je naštela kar poimensko, pa vendar vas ne bo dobila dvojezičnega napisa. Tudi njena snaha jim zameri, da se niso pogovarjali s prizadetimi.

»V naši hodiški občini bi lahko, če bi upoštevali 15-odstotni delež, o katerem je bil najprej govor, stale tri dvojezične table. Poleg Dobajne, ki ima tako ali tako dovolj odstotkov, še v Pertičah in pri nas.« Elisabeth starejša pa še doda: »Tako pa nam bodo vzeli tudi to simbolično tablo. To je naša kulturna dediščina, vidna domovina.« Elisabeth je bila tudi pobudnica solidarnostne akcije zbiranja podpisov za Dobajno. Zbrali so jih 106 in ljudje pravzaprav niti niso proti, kot pravi tudi Franc Spitzer, poslovodja posojilnice v Hodišah. »Vzdušje je dokaj pozitivno pa tudi v občinskem svetu imamo trenutno večino, deset odbornikov je za postavitev dvojezične table v Dobajni in devet proti.« Bolj skeptičen je Eugen Sitter: »Ljudje marsikaj rečejo, podpišejo, pravijo, da so proti županu, potem pa na volitvah dobi čez 90 odstotkov. Pri nas je pač tako, če župan reče, da je sneg črn, potem bo čez nekaj časa tudi naš kancler enakega mnenja.« Nobena skrivnost namreč ni, da je bil prav svobodnjaški hodiški župan Gerhard Oleschko največji nasprotnik dvojezičnega napisa. Ko sem ga po telefonu vprašala, zakaj v občini, ki je povrhu še zelo turistična, že od leta 1972 ni niti enega topografskega napisa, niti nemškega niti dvojezičnega, mi je odgovoril, da je bil to sklep občinskega odbora in da bo vsakega drugače tožil. Na vprašanje, kakšno je njegovo osebno mnenje, pa je odgovoril, da to ni važno, ker da se je treba držati dogovorjenega.

Materin življenjski boj

Elisabeth Sitter, ki se vsak dan jezi nad časopisnimi članki ali pismi bralcev, ki koroškim Slovencem očitajo nehvaležnost, večno nezadovoljstvo ali jih celo pošiljajo čez Ljubelj, pa trenutno dogajanje doživlja drugače, vedno skozi prizmo časov, ko so bili zatirani, preganjani. »Ko so množice blizu nas vpile, da tukaj ni nobenih koroških Slovencev, me je bilo znova strah, tako kot takrat med vojno, čas nacizma je bil spet čisto blizu.« Kljub vsemu pa je Sitterjeva zadovoljna s svojim življenjem. »Ponosna sem na to, kar smo ustvarili, da smo obnovili hišo in da lahko na stara leta lepo živim. Prvega moža sem sicer hitro izgubila, vendar sem se pozneje še enkrat poročila. Mož je bil mizar, jaz pa sem delala na kmetiji, 25 let sem imela prašičerejo. V začetku 60. let sem začela oddajati tudi sobe, poleg tega sem naredila izpit za avto, traktor.«

In na kar je še posebno ponosna: »Naredila sem tudi izpit za motor, in to na 500-kubičnem BMW,« z nasmeškom razlaga. »Pred nekaj leti me je neki gost, sobe oddajamo še danes, povabil na kratko vožnjo s harley davidsonom, pa sem mu takoj rekla, da lahko z mano vozi čisto normalno, se pravi hitro. Drugače pa sem vedno veliko delala in nikoli nisem bila na pravem dopustu. Vem, da sem si, tega je že zelo dolgo, želela videti morje. Hčerka me je nekega dne presenetila in rekla, da gremo, z nama je bila še vnukinja, v Piran. Ko smo se pripeljale v Savudrijo, sem šla k morju, ga pogledala in potem zvečer, ko so me opikali še komarji, rekla, no, zdaj pa gremo lahko domov. In res smo naslednjega dne odpotovale. To je bil, če se temu lahko tako reče, moj edini dopust.« Sin Eugen, ki je na mamo zelo ponosen, pravi: »Veste, tisto s tablo je bolj zaradi mame, to je njeno življenje, meni je pravzaprav vseeno.« A prej bi rekla, da se je vdal v usodo, ker se je z mlini na veter pač težko boriti.