Anton Cizej na svojem dvorišču hrani povsem obnovljen parni valjar iz leta 1935, ki so ga izdelali v tovarni Zettelmeyer Konc d. v Trierju v Nemčiji in nosi tovarniško številko 621. Še vedno ima moč 12 barov, kot jo je imel ob izdelavi, in bi lahko še opravljal svoje delo kot nekoč. Pred kratkim ga je znova zagnal in puhanje pare iz dimnika so z veseljem opazovali sokrajani in drugi obiskovalci. Še posebno je bila kaveljcu – v nedeljo, 15. septembra, je praznoval 92 let – v čast navzočnost direktorja Železniškega muzeja Slovenije Mladena Bogiča in Dereka Raynerja, urednika ugledne angleške revije za starodobništvo Old Glory, ki septembra praznuje 25 let izhajanja.
Angleški gost je bil navdušen nad videnim in bo o Antonu Cizeju in njegovih valjarjih pripravil obširno reportažo v reviji, ki največ prostora namenja prav parnim prevoznim sredstvom, Rayner pa išče primerke po vsem svetu. Lani je v Tehniškem muzeju v Bistri pri Vrhniki videl enega od šestih valjarjev, ki jih je Cizej nekoč uporabljal v svojem cestnem podjetju, zato je želel več izvedeti o nekdanjem lastniku in njegovih delovnih strojih. Poleg muzejskega primerka in obnovljenega stroja, ki krasi Antonovo dvorišče, je Rayner ob obisku odkril še dva, in sicer enega v bližini Slovenskih Konjic, drugega ali tisto, kar je od njega ostalo, pa v Cestnem podjetju Maribor. Odkritja bodo objavili v prihodnjih številkah revije Old Glory. Še dva Cizejeva valjarja hranijo v Brnu na Češkem.
| Od Nemcev k Rdeči armadi Antona Cizeja so aprila 1943 mobilizirali v nemško vojsko in poslali na rusko fronto. Decembra istega leta je prebegnil k Rdeči armadi in kot njen vojak postal oskrbnik manjše bolnišnice v Kijevu. Po nekaj mesecih je s 1. slovensko brigado, formirano v Kolomni, odšel v Romunijo, kjer je srečal tudi vrhovnega poveljnika NOB Jugoslavije Josipa Broza - Tita. Brigada se je borila okrog Bora in Čačka v Srbiji, nato pa nadaljevala svoj osvobodilni pohod iz Beograda do Celja. Anton je bil najprej četni bolničar, nato še komisar čete. |
Ljubezen tudi v knjigi
Zagrizeni Grižan bi o svojem življenju in delu lahko napisal debel roman. Tega sicer ne bo storil, bo pa izdal knjigo o parnih in električnih valjarjih ter o lokomotivah, ki so vozile na ozkotirni železnici iz Zabukovice v Žalec. »Ozkotirna železnica Zabukovica–Žalec, ki so jo leta 1918 začeli graditi italijanski vojni ujetniki, je delovala od 1919. do 1964. Namenjena je bila prevozu premoga iz premogovnika v Zabukovici do železniške postaje v Žalcu, kjer so ga pretovarjali. Cesta med krajema je bila takrat v zelo slabem stanju, prevoz premoga z drugimi sredstvi pa tako rekoč nemogoč ali pa zelo drag, vprežne živine pa je ob koncu prve svetovne vojne primanjkovalo,« pravi Anton, ki je bil na tej progi dolga leta strojevodja.
Leta 1964 so lokomotive nehale voziti po progi. Strojevodja Anton, železničarjev sin, izučeni dimnikar in gradbenik, se je zaposlil v Keramični industriji Liboje, dve leti pozneje pa se je odločil za samostojno obrt. Kupil je parni valjar in z njim začel delati pri Gozdnem gospodarstvu. Vozni park je kmalu povečal na pet parnih valjarjev, pozneje je imel še več motornih. Z njimi je delal na številnih gradbiščih in cestah po Sloveniji. Ko se je leta 1985 upokojil, se je lotil obnove svojih parnih strojev.
Kljub devetim križem je še mladostniški in poln idej. Poleg tega, da pripravlja knjigo, je vpet v življenje svojega kraja, občine, aktiven pa je tudi v borčevski organizaciji in prisoten na številnih prireditvah. S ponosom obleče tudi rusko uniformo, na kateri ne manjka raznih odlikovanj.
