KOMEN – Težave nekaterih kraških kmetov zaradi črede konj, ki se prosto pasejo, delajo škodo in ogrožajo promet, se kopičijo že desetletje. Začelo se je, ko so se na pašnikih ob glavni cesti med Komnom in Branikom pasli konji, »ki so bili v lasti dobro situiranih Kranjčanov«, nam je pripovedoval Jožef Furlan, upokojeni domačin iz Malega Dola. »Veste, v naši vasi je 25 hiš in komaj 40 ljudi,« je nadaljeval, »zato sem tistim ljudem tudi sam pomagal, ne nazadnje so skrbeli, da se pokrajina ni še naprej zaraščala.« Toda kaj ko se je v gostujoče pastirje začel naseljevati newageevski slog in so začeli postavljati, denimo, indijanske šotore in križe. Tedaj so padli v nemilost krajanov in morali zapustiti kraško okolje.
Sočasno, bilo je leta 2010, je v obratni smeri iz Ljubljane s svojimi 18 konji, kot nam je povedal, pribežal legenda slovenskega alpinizma in jamarstva Janez Sabolek - Sabla. Pribežal tudi zato, ker mu je veterinarska inšpekcija, domnevno zaradi zanemarjenja konj, pretila že v Ljubljani. Za to, kdo natančno ga je takrat povabil na Kras, Jožef Furlan ne more dati roke v ogenj, znano je le to, da si je prilastil tudi konje, ki so ostali za izgnanimi ezoteriki.
V nekem svojem svetu Sabolek živi samo za konje. Pomenijo mu vse. Nemara celo preveč, saj jih kar ne more prodati. »Srce se mi trga,« nam je priznal, kaj si misli o prodaji kakšne izmed njegovih živali. Te so se medtem že prav razpasle, saj svojeglavi Janez, ki bo prihodnjo leto praznoval okroglih 60 in biva kot nomad v prikolici v Coljavi, bdi že nad mogočno čredo 50 konj!
Zaradi razpasle črede ga na relaciji Komen–Branik že marsikdo vlači po zobeh. Leta 2013 je po številnih pritožbah domačinov vendarle prišla veterinarska inšpekcija in izdala odločbo priseljenemu konjerejcu. V njej je pisalo, da mora prodati svoje živali, da jih ne sme več kupovati, prepovedali so mu tudi nadaljnje ukvarjanje z rejo konjev. Tudi vaška skupnost iz Tomačevice s prvopodpisanim Dejanom Jančarjem je takrat ugotavljala, da je površina zemljišč premajhna za tako veliko čredo, menili so, »da je Sabolek nagnjen k zbiranju konj in nikakor noče oddati nobenega, še več, pripeljal jih je še od drugod«.
Zaradi premajhnih pašnih površin so opažali trpeče in shirane živali. »Če Sabolek ne bo spoštoval odločbe, bo sledila kazen in verjetno tudi odvzem živali,« je tedaj odločila takratna generalna direktorica republiške uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) Vida Čadonič Špelič.
Marsikdo si je oddahnil. A ne za dolgo. Janez Sabolek se je znašel: čeprav mu je bila izrečena pravnomočna odločba o odprodaji konj, se je spremenilo le to, da so konji, večinoma džakovski lipicanci, bolj ko ne fiktivno zamenjali lastnike. Živali so ostale na istem mestu, le da jih je Sabolek premeteno prepisal na člane takrat novoustanovljenega društva Venetika, ki naj bi se zavzemalo za ozaveščanje o venetskih konjih. Glavni skrbnik konjev pa je ostal Janez.
»Celo name je takrat eno kobilo prepisal,« se je v tistem nasmehnil Jožef Furlan, ki je za pašo odstopil tudi svojo parcelo. Kljub temu so Saboleku inšpektorji še vedno kar naprej za petami. »Pišejo mu kazni, to že, kaj več pa ne naredijo,« je pristavila svoje tudi Judita Karakaš, ki Janeza dobro pozna. »Njegove živali neizmerno trpijo, ponoči uhajajo z izčrpanih pašnikov, koder je samo še blato in kamenje.« Pravi, da Sabolekove živali pretepajo in stradajo, še več, izvedela je, da so morali s pašnika pred dnevi odpeljati nekaj kadavrov žrebičkov, »ki so zaradi lakote, žeje in nizkih temperatur končali kalvarijo«.
Koliko poginov?
Janez Sabolek priznava, da je eno žrebe res poginilo. »Njegova mati je bila že stara in je poleti poginila. Srce ji je opešalo. Žrebiček je bil odtlej precej samotarski, občasno sem ga zalotil le z njegovo sestrico,« je povedal. Jožef Furlan je žrebe tisto soboto našel v še sveži mlaki krvi s povsem obžrtim vratom. »Takoj sem poklical Janeza, ta pa kafilerijo,« se je spominjal. Pozneje so ugotovili, da je ubogemu in shiranemu žrebičku sodil šakal. O še kakšnem kadavru več pa Janez ne ve nič.
V času našega obiska, bilo je v torek, je slamnati lastnik konja z imenom Megi prejel svareče obvestilo z UVHVVR. Nemara je bila namreč prav Megi tista, ki je zadnjič zbezljala s pašnika in skoraj povzročila prometno nesrečo. Prijavila jo je gospa, ki je prevažala otroke v avtu in se na zasneženem cestišču za le nekaj centimetrov izognila trčenju s konjem.
Občani so letos na policijo že 26-krat prijavili, da so opazili te konje na cestiščih, enkrat je eden zares povzročil prometno nesrečo.
»Opažamo, da se reja konj poslabšuje, prihaja zima, tu je vprašanje krme, stanje postaja neobvladljivo, poleg tega se konji še kar razmnožujejo, prav tako ni znano, zakaj se jih ne prodaja, kar je v vsaki večji reji normalno,« je zapisal veterinar Janko Dekleva.
Ker Sabolek svojih konj uradno nima več, je Dekleva zažugal zato kar Furlanu, češ da bodo tovrstno malomarnost, ki se kar naprej ponavlja, v skladu z zakonom o zaščiti živali obravnavali tudi kot mučenje živali! Jožef Furlan je tedaj nemudoma stopil v bran Sabli, avtoriteti in vzorniku številnih plezalcev: »Vsi tako glasno trobijo in oznanjajo nujo po preprečevanju zaraščenosti krajine, preprečevanju požarov, ekološki reji, ki ohranja naravno stanje živali, gibanje v naravi, Janez, ki dejansko vse to počne z dušo in telesom, pa je večni trn v peti vsem, policiji, veterinarjem, gozdarjem, lovcem, oblastem, občanom, celo stroki! Kadar se nabere dovolj kazni, mu namenijo zapor. Pristojni pač počnejo, za kar so plačani, mi drugi pa se ne zavedamo, kako prvinskega in neškodljivega človeka imamo med sabo.«
