LJUBLJANA – V tem članku ne obsojamo zdravstvenega osebja. Pred vami je zgolj izpoved Miljane Barać, ki upa, da se to, kar je doživela, ne bi zgodilo nikomur več.
Miljana je ljubljanskemu UKC posvetila življenje. Kot strežnica in bolničarka je delala tam kar 37 let! Tik pred odhodom v penzijo je na hodniku zmotila dr. Macuro.
»Gospod doktor, kaj naj storim?!« ga je ponižno vprašala in mu predstavila svojo težavo. Trpela je namreč za tako hudo atrofijo čeljustnice, da se je njena proteza snela, takoj ko je odprla usta. Ta ji je kar naprej poskakovala. Če je samo kihnila ali zakašljala, ji je že poletela iz ust. Macura je to videl in ji brž svetoval, naj poišče dr. Aleša Vesnaverja. Tega vrhunskega specialista na področju maksilofacialne kirurgije je Miljana srečala še istega dne. Tudi njemu je pokazala v ustih plešočo protezo in ga vprašala, ali bi ji lahko pomagal. »Ni problema, kar pridite na pregled!« ji je odvrnil.
Pred dvema letoma je odšla v penzijo. Takrat so je začela njena drama. Sprva zaradi moža, čigar smrt jo je tako prizadela, da je morala po pomoč na psihiatrijo, ter drugič zaradi njenega zobovja, ki si ga je želela urediti za svoj 60. rojstni dan. Datum operativnega posega je bil 13. aprila 2016, pet dni po njenem jubileju. Poseg je trajal več kot šest ur. Vstavili so ji vsadke, implantate. »Ko sem se prebudila, sem bila takšna!« je na široko razprla svoji roki ter pokazala, kako zabuhla je bila v glavo. »Ko sem se pogledala v ogledalu, katastrofa, prosim, sem dejala hčeri, ne prihajaj, ker se me boš ustrašila!«
Kaznovana zaradi groženj
Že tako razrvana Miljana Barać se je po zahtevnem posegu znašla v novih težavah, kar je močno upočasnilo njeno željo po ozdravljeni ustni votlini in novih zobeh. Nikakor ni mogla dobiti napotnice za protetiko. »Moj privatni zdravnik mi je ni mogel dati, saj dela tudi sam implantate, moja osebna zdravnica v Vevčah pa je šla medtem na drugo delovno mesto in postala otroška zobozdravnica,« je začela Baraćeva razgrinjati še to plat medalje.
»Pa mi je protetik in profesor dr. Milan Kuhar svetoval, naj odidem do njegove nekdanje asistentke, ki se je učila pri njem, prinesla sem ji kilo borovnic in res mi je napisala napotnico. Z njo sem šla nazaj na stomatološko, a mi jo je medicinska sestra vrgla v smeti. 'Zakaj ste mi jo vrgli?!' Dobila sem hiter odgovor: 'Ta napotnica ni veljavna!' 'Zakaj, za vraga, ni veljavna, saj mi je tudi Kuhar tako svetoval?!' 'Ta napotnica ne more biti veljavna, v računalniku lepo piše, da je vaša zobozdravnica povsem druga oseba', je bila neomajna tista sestra,« je pripovedovala sogovornica, ki je bila še vedno brez zob.
»O, moj bog, meni se bo zmešalo, podirajo se mi vsi načrti, ne morem jesti, naj naredim samomor ali kaj?!« je potihem premišljevala, nakar se je na glas spomnila izolskega primera, ko je pacient hladnokrvno ustrelil zdravnika v glavo. »Najbolje bi vas bilo vse postreliti!« ji je ušlo v vsej tisti napetosti.
»Mi vam že ne bomo delali zob, saj grozite!« je zaslišala z druge strani.
Srce ji je razbijalo, vzela je izvid in besno zaprla vrata: »Adijo, na svidenje!«
Očitno je bilo njeno vedenje tako žolčno in nerazsodno, da jo je močno prestrašeno medicinsko osebje prijavilo na policijo zaradi kršitve javnega reda in miru. »Saj sem morala plačati tudi kazen! Očitali so mi, da nisem prestrašila le njih, temveč tudi paciente, da sem jim grozila in govorila grde besede,« je razodevala Miljana, ki ne zanika, da je to res storila.
Ko je po več kot letu dni od operacije le dobila ustrezno napotnico, so ji sporočili, da jo bodo za končno protezo – zaradi poletnih dopustov – poklicali septembra. A je ni nihče poklical, zato jih je morala sama. »Oprostite, gospa, sestri sem pozabil povedati za datum, mi je takrat priznal tudi doktor,« se je spominjala Miljana. Ki se je morala do 26. oktobra, ko je po letu in sedmih mesecih (izgubljenih desetih kilah in poslabšanem psihičnem stanju) končno le dočakala novo zobovje, že spet pošteno načakati.
»Doktorja Kuharja bi kljub vsemu izjemno pohvalila!« je dejala. S svojim rešiteljem se je nazadnje tudi slikala. Za spomin na njeno drugo rojstvo, kot pravi. V tistem se naj bi dr. Kuhar tudi prešerno nasmehnil: »V katerem časopisu že bova?«
