Izpoved o nesreči: Matic je ležal na tleh, v mlaki krvi

»Sedim pred praznim listom papirja in v glavi iščem primeren začetek. Vendar mi nič ne pade na pamet. V mislih mi poskakuje stavek: «Ko že misliš, da se tebi ne more zgoditi, ti vesolje pokaže, da se motiš.« In vesolje si ne vzame čas, da ti to dokaže, vzame si par sekund in celo življenje se ti odvrti pred očmi in prisiljen si razmišljati hitro in trezno. Brez druge priložnosti, brez napak.

Bil je petek in bil je srečen večer, za vse nas. Srečne misli, prazne glave, veseli ljudje. Ker smo bili lačni smo se odpravili v Ljubljano, saj je bilo edino tam še kaj odprto ob tako pozni uri. Posedli smo se v avto in odšli, v avtu prepevali in se smejali. Malce pred rondojem Tomačevo, smo zagledali na cesti oviro, razbit avto in ker je logično in humano, da človeku v nesreči ponudiš pomoč, smo se brez premisleka ustavili in ponudili svojo pomoč, ki so jo tisti ljudje seveda sprejeli. Parkirala sem avto, prižgala vse štiri in stopili smo ven. Razbit črn BMW je stal poševno na prehitevalnem pasu, zato se je zdelo najbolje, da ga umaknemo ob stran, dokler ne pride policija. Ker so nas učili, da moramo postaviti tudi trikotnik, da bi vozila, ki bi prihajala proti kraju nesreče, sploh kaj opazila, sta šla Matic in Miha postavit trikotnik, ostali pa naj bi porinili avto ob rob cestišča. Stopala sem proti BMW-ju in se spomnila, da bi bilo pametno čimprej poklicati policijo. Vzela sem telefon iz avta, se obrnila in kar naenkrat sem slišala krike in POK. Črn BMW se je pomikal proti meni. Obstala sem na mestu, ni mi bilo jasno, kaj se je pravkar zgodilo, potem pa sem slišala Matica, ki je zakričal: »Aaaa, moja noga!« in Miho: »Pomagajte Maticu!« Stekla sem proti Maticu, ki je ležal na tleh, nepremično in vmes klicala rešilce, ki sem jim samo zakričala v telefon : »Rešilca, nujno, takoj, pred Tomačevim!!« Do zraka nisem mogla nikakor priti, dušilo me je in nisem vedela kaj storiti, kako pomagati. Matic je ležal na tleh, v mlaki krvi. Obraz krvav, zgornja ustnica nabuhla, noga razmesarjena, kost je gledala ven... Toliko groze v eni sliki. Zdelo se mi je, da celo večnost čakamo rešilce in gasilce. Matica sem mirila, da bo vse v redu in res sem verjela v to, čeprav je bilo videti čisto drugače. Minute so se vlekle, jaz pa sem imela v glavi samo eno misel: »Z njima mora biti vse v redu, MORA!« Prometnega hrupa, ostalih ljudi, zvoka gasilcev, reševalcev in policije se sploh ne spomnim. Ničesar. Vse ostalo je bilo v moji glavi odklopljeno. Le tisti strah, adrenalin, utrip srca. Končno so prišli in ju odpeljali na urgenco. Matica pa takoj na operacijo. Operacija je trajala celih 6 ur. Matičeve noge se ni dalo rešiti, Miha pa je k sreči utrpel poškodbe, ki se bodo sčasoma zacelile. Si predstavljate, da v parih sekundah ostanete brez dela telesa? Ker ste bili ob nepravem času na nepravem kraju? Ker ste nekomu ponudili pomoč? Ker ste bili humani in dobri?

Matic in Miha sta borca. Verjela sem vanju in vedno bom verjela vanju. Sta mlada in vitalna fanta, ki se nikoli ne bosta vdala in to bosta preživela. Hvala, da sta tako močna in vztrajna, Matic pa je lahko vzor marsikomu.