PIRAN – Beneške maske imajo svojevrsten čar, posebno skrivnostnost, mističnost. So neprimerljive z vsemi drugimi, ki jih ponujajo karnevali po svetu. So najrazličnejših oblik in barv ter prav zaradi njih beneški pustni festival, katerega začetek sega v davno leto 1268, spada med najbolj znane na svetu. Nadvse so elegantne, ohranjajo se iz roda v rod in se vse bolj pojavljajo tudi drugje po svetu.
Umetnica Loredana Musizzo iz poreškega studia Lorymasks je njihova dobra poznavalka, saj je vrsto let živela v Benetkah, nato pa je izdelovanje teh skrivnostno privlačnih mask od tam prenesla v Poreč. Naredijo jih nekaj 10.000 na leto, niti dve nista enaki. Večina jih konča kot spominek v rokah obiskovalcev Benetk. Izdelujejo jih ročno in Skupnost Italijanov Giuseppe Tartini v Piranu jo običajno pred pustom povabi na delavnice izdelovanja mask.
Maska varovala pred kugo
Loredana Pirančanom razkriva tudi sporočilne skrivnosti tradicionalnih beneških mask. Kljub pestrosti se je skozi stoletja oblikovalo nekaj osnovnih tipov in mnoge imajo svoje korenine v tradicionalnih likih comedie dell'arte. Najbolj razširjena je bauta. To je plemiška maska, ki je postala kar zaščitni znak Benetk. Še najbolj jo je proslavil Casanova, ki naj bi se skrival za njo na svojih ljubezenskih pohodih. Kot pravi Loredana Musizzo, se bauta ni nosila samo na karnevalih, ampak so jo skozi vse leto nosili tudi v bogata elegantna oblačila odete Benečanke in njihovi partnerji, da so se skrili, ker so počeli stvari, ki jih ne bi smeli.
Nadvse neobičajna je maska medico della peste, ki ima medicinsko ozadje, saj so jo kot pripomoček prvi nosili zdravniki med razsajanjem kuge. To je maska z velikim nosom, ki je prvotno imela funkcijo današnje plinske maske, saj so si zdravniki njen nosni del napolnili s krpami, jih prepojili z eteričnimi olji in razkužili, da bi se obvarovali pred smradom umirajočih in okužbami. Omenimo še masko moretto, ki je samo ženska maska in je v Benetkah služila zavajanju, pa tako imenovano nemo masko, ki se je držala na obrazu s pomočjo zob, tako da tisti, ki jo je nosil, ni mogel govoriti in se tako izdati, ter še nadvse priljubljeno masko colombino, ki je tudi najmanjša od beneških mask. Zakrije samo oči, usta pa razkriva – za širok pustni nasmeh, morda tudi za skrivnostni ženski nasmeh, ki vabi k poljubu …
Letos Čap in Verdi
Pirančanke so si iz papirja, dekorativnega blaga, perja, cvetja, pisanih trakov in še kakšnega dodatka svoje skrivnostne pustne podobe obraza izdelale same. Dame ob maskah ne pozabijo niti na razkošne srednjeveške beneške kostume z vabljivimi dekolteji, ki si jih sešijejo za elegantne pustne dogodke.
Svoje oprave si nadenejo na tradicionalnem velikem sobotnem meščanskem pustnem plesu v Gledališču Tartini. Fulvia Zudič iz Skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini Piran poudarja pomen tega gala plesa, ki sega daleč v predvojne čase. In ker meščani radi rajajo, so ga pred 11 leti obudili. Še zlasti mnoge Pirančanke se nanj vsako leto prav srčno pripravijo in poskrbijo za kostume, poslikave obraza ter seveda za najrazličnejše maske, ki ne skrivajo beneškega vpliva.
Gledališče Tartini v času pusta poka po šivih, saj je prireditev nadvse priljubljena. Veselja in rajanja, kakršno temu turističnemu mestu pritiče, res ne manjka. Kdor v Piranu kaj velja, je tam, seveda v bolj ali manj prepoznavni pustni preobleki. Vsako leto razpišejo drugo temo mask, tako da je letošnja, ob 100. obletnici rojstva filmarja Františka Čapa, ki je živel v Piranu, posvečena filmu, zaradi 200. obletnice rojstva Giuseppeja Verdija pa tudi njegovi glasbi. Najboljše seveda nagradijo, kot vedno pa rajanje v gledališču preraste v dobro norčavo veseljačenje, na katerem si je moč napasti oči na lepih in domiselnih maskah.
Skrivanje za maskami
Benečani, z njimi pa verjetno tudi nekdanji Pirančani, ki so vse radi počeli prav tako kot v Benetkah, so nekoč te maske nosili zato, da bi se skrili pred zakonom in da bi lahko počeli stvari, ki jih sicer ne bi smeli – prešuštvovali, lažje zapeljevali, zakrili svoje ljubezensko razmerje, skratka – da bi ostali anonimni.
