Grizenje nohtov, ki mu znanstveno pravimo onikofagija, se pri mnogih razvije iz dolgčasa ali pa kot oblika sproščanja in odpravljanja stresa: je najpogostejša živčna razvada in se uvršča pred puljenje las, navijanje lasnih pramenov okoli prsta, škrtanje z zobmi in lupljenje kože. Večina ljudi se početja sploh ne zaveda, saj si nohte (in pogosto tudi obnohtno kožico) grizejo, medtem ko se ukvarjajo s čim drugim, denimo, ko gledajo televizijo ali berejo.
Kako jih ostriči?
Ta živčna razvada je najpogostejša pri otrocih, ki pa jo med odraščanjem postopno opuščajo. Kot kažejo statistični podatki, si približno polovica otrok, starih od deset do osemnajst let, vsaj občasno grize nohte, ta odstotek pa začne po polnoletnosti strmo upadati, do tridesetega leta navado opustijo skoraj vsi. In čeprav je na videz nedolžna in najpogosteje izzveni sama, jo psihiatrična stroka uvršča v posebno skupino motenj, za katere je značilno ponavljajoče se vedenje, usmerjeno v lastno telo. Zdravljenje lahko poteka v dveh oblikah. Prva je osredotočena na vzrok za početje in reševanje stresnih okoliščin, ki so pripomogle k razvoju živčne razvade, druga temelji na tehnikah izogibanja. Kot svetuje stroka, je treba pozornost preusmeriti drugam in roke zaposliti drugače. Nohti naj bodo vedno na kratko postriženi, če pa niti to ne prepreči grizenja, nohte in obnohtno tkivo premažemo s posebnim lakom, ki je izjemno neprijetnega okusa. Pri zelo napredovali obliki je priporočljivo nošenje rokavic.
Čeprav je pri nekaterih grizenje tako agresivno, da povzroča celo bolečino, vnetja in krvavitve, zdravniki tolažijo, da razvada ne pusti dolgotrajnih posledic. Takoj ko se motnja odpravi, nohti začnejo znova lepo rasti, koža pa se zaceli in je spet gladka, toda, poudarjajo: ne zadostuje le odpravljanje simptomov, treba je zdraviti vzrok.
