Strokovnjaki so si enotni: glavkom pri več kot 50 odstotkih obolelih ni odkrit, saj so bolniki največkrat brez težav. Barbara Cvenkel, dr. med., specialistka oftalmologije z Očesne klinike v Ljubljani pravi, da to drži, in dodaja, da njegova najpogostejša oblika, primarni glavkom odprtega zakotja, poteka brez težav, brez bolečin. »Lahko poteka asimetrično, kar pomeni, da je bolezen na enem očesu bolj napredovala kot na drugem, zato bolniki, ker gledajo z obema očesoma, ne opazijo spremembe v vidu. Ker se najprej pojavi okvara perifernega dela vida, bolniki pri gledanju ne zaznajo nastalih sprememb. Vid se poslabša šele, ko je bolezen močno napredovala. Zato drži podatek, da pri več kot 50 odstotkih obolelih glavkom ni odkrit, saj bolniki največkrat nimajo težav oziroma jih ne opazijo. Začetno bolezen zato sami težko odkrijemo. Pri srednje hudem in hudem glavkomu, še posebno če poteka asimetrično, lahko s samotestiranjem vidnega polja ugotovimo razliko v vidu, v vidnem polju. To napravimo tako, da si eno oko pokrijemo. Z odkritim očesom fiksiramo neko točko (npr. na neki sliki). Pri tem vidimo še okolico te točke – to je naše vidno polje. Potem enako naredimo z drugim očesom, na koncu vidni polji primerjamo,« pravi Barbara Cvenkel.
Temeljit pregled
Glavkom odkrijemo s temeljitim očesnim pregledom, dodaja Cvenklova. Vanj poleg določitve vidne ostrine spadajo še pregled s špranjsko svetilko ali biomikroskopom, merjenje očesnega tlaka in pregled očesnega ozadja. »Za glavkom je sicer značilna sprememba na izstopišču vidnega živca iz očesa, ki ga imenujemo papila, ki je bolj poglobljen zaradi propadanja živčnih vlaken. Ko propade določeno število živčnih vlaken vidnega živca, se kljub dobri vidni ostrini pojavijo izpadi v vidnem polju. Zato je treba pri vsakem bolniku s sumom na glavkom ali že navzočim glavkomom napraviti testiranje vidnega polja ali perimetrijo,« diagnostiko glavkoma opiše sogovornica.
Zelena mrena Glavkom zajema skupino različnih očesnih bolezni, za katere je značilna napredujoče okvara vidnega živca (zaradi propadanja živčnih vlaken, ki sestavljajo vidni živec) na mestu, kjer ta izstopa iz očesa. Vidni živec prenaša podatek o videnem do možganov. Kadar je propadlo dovolj veliko živčnih vlaken, se vid oziroma vidna funkcija nepovratno poslabša. |
Med osrednjimi vzroki oziroma dejavniki za nastanek tveganja in napredovanje bolezni je najpomembnejši zvišan očesni tlak. Drugi dejavniki za nastanek najpogostejše oblike glavkoma so višja starost, večja kratkovidnost, prisotnost glavkoma v ožjem družinskem krogu, prisotnost sistemskih žilnih bolezni in rasa. Povišan očesni tlak povzroči okvaro živčnih vlaken na mestu, kjer ta izstopajo iz očesa in so združena v vidni živec. Okvara nastane zaradi kombinacije mehaničnega učinka in motenj prekrvitve, ki ga povzroči povišan očesni tlak. Pri osebah, pri katerih se razvije glavkom pri statisti??no normalnih vrednostih očesnega tlaka (10–22 mmHg), pa so verjetno šibkejše podporne strukture vidnemu živcu in motnje v prekrvitvi pomembnejše pri nastanku okvare.
Število obolelih narašča s starostjo
V Sloveniji nimamo registra za glavkom. V razvitem svetu (Evropa, Amerika) je glavkom med vodilnimi vzroki nepovratne slepote – na drugem mestu, takoj za starostno degeneracijo makule. Približno 2,5 odstotka ljudi, starejših od 40 let, ga ima. Njegova pogostnost s starostjo narašča pri 40 letih 2 od 1000 ljudi zbolita za njegovo najpogostnejšo obliko, pri starejših od 80 let pa se to število poveča na najmanj 50. Med obolelimi jih najmanj 5–10 odstotkov oslepi na obe očesi. »Če te podatke prenesemo v Slovenijo, je približno 23.200 zbolelih za glavkomom, od teh najmanj 1160–2320 oslepelih na obe očesi. Zaradi staranja prebivalstva lahko pričakujemo naraščanje števila zbolelih in oslepelih za glavkomom,« pojasnjuje Cvenklova.
Ker glavkom največkrat poteka brez težav, je pomembno, da bolezen dovolj zgodaj odkrijemo in z zdravljenjem preprečimo nepovratno poslabšanje vida in celo slepoto, opozarjajo oftalmologi. Priporočljiv je temeljit očesni pregled okrog 40. leta, ko večina ljudi potrebuje prva očala za bližino, in nato na 2 do 3 leta. Pri tistih, ki imajo glavkom v ožjem družinskem krogu, je priporočljiv pregled bolj zgodaj, okrog 35. leta. Kaj pa zdravljenje? »Edino učinkovito zdravljenje je znižanje očesnega tlaka. V številnih raziskavah so potrdili, da znižanje očesnega tlaka prepreči oziroma upočasni nastanek glavkoma in njegovo napredovanje. Zdravljenje največkrat začnemo z očesnimi kapljicami, ki delujejo tako, da zmanjšajo nastajanje tekočine v očesu ali povečajo njeno odtekanje iz očesa, nekatere delujejo na oba načina. Glavkom je kronična bolezen, zato je zdravljenje največkrat potrebno vse življenje. Pri nekaterih osebah, ki kapljice slabo prenašajo, lahko kot prvo zdravljenje napravimo laserski poseg, s katerim povečamo odtekanje tekočine iz očesa. Z operacijo najbolj znižamo očesni tlak in jo opravimo, če s kapljicami ali laserjem nismo dovolj znižali očesnega tlaka in je glavkom napredoval,« pojasni Barbara Cvenkel.
S smaragdom do boljšega vida Ljudje so se od nekdaj borili proti izgubi vida. Sivo mreno, najpogostejši vzrok starostne slepote, so operirali že Babilonci in Asirci, Egipčani pa so zdravili trahom. Viri poročajo, da je rimski cesar Neron za spremljanje gladiatorskih iger uporabljal smaragd, ki mu je nadomeščal očala. Izum pravih očal pripisujejo neznanemu avtorju v severni Italiji med letoma 1285 in 1290. Prva očala so izdelovali v Benetkah, kmalu pa tudi v Nemčiji in na Nizozemskem. Sprva so bila narejena iz naravnih kristalov, šele pozneje iz stekla. Z uporabo bikonveksne leče so lahko korigirali motnje vida le pri starostni slabovidnosti in daljnovidnosti. Divergentna stekla za kratkovidne so izumili v 16. stoletju, cilindrična, ki korigirajo astigmatizem, pa šele v 19. stoletju. Enota dioptrija za izražanje jakosti stekel je bila uvedena leta 1872, kontaktna stekla 1930., intraokularne leče, ki nadomestijo lečo po operaciji katarakte, pa poznamo od leta 1952. |
