Kronična bolečina je bolečina, ki traja predolgo, je zapleteni medicinski izziv preprosto razložila asist. Helena Jamnik, dr. med., iz Subspecialistične ambulante za rehabilitacijo oseb s kronično nerakavo bolečino na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS – Soča v Ljubljani. »O kronični bolečini govorimo, ko ne pojenja v času od treh do šestih mesecev. V praksi se opiramo na prehajanje bolečine iz akutne (traja en mesec) prek subakutne (od enega do treh mesecev) v kronično bolečino. Obdobje subakutne bolečine je vsaj pri bolnikih s kronično bolečino, ki ni posledica rakavih obolenj, pomembno obdobje ugotavljanja tveganja za razvoj kronične bolečine in čas, ko bi morali imeti na razpolago ukrepe za zmanjševanje tega tveganja.« Ko se kronična bolečina enkrat razvije in traja leto dni, ne moremo več pričakovati, da bo še kdaj povsem izginila, je poudarila sogovornica.
Bolnikom pa tudi njihovim bližnjim seveda ni lahko. »Doživljanje bolečine zagotovo vpliva na spoznavne sposobnosti, koncentracijo in razpoloženje ter povečuje tveganje za prebujanja med spanjem. Človek s kronično bolečino se kot vsi drugi dnevno srečuje z raznovrstnimi obremenitvami, vendar so njegove zmožnosti soočanja z njimi manjše kot pred razvojem te bolečine. Glede na to, da se ljudje že tako ali tako razlikujemo med seboj, je težko določiti, česa nekdo s kronično bolečino ne zmore več. Previsoke obremenitve lahko še dodatno vodijo v preutrujenost, motnje koncentracije in razpoloženja. Takšen scenarij po navadi vodi v pospešeno pešanje posameznikovih zmogljivosti.«
|
Ali med kronične bolečine uvrščamo le fizične ali tudi duševne bolečine? »Ljudje, ki se zatekajo k zdravnikom, imajo telesne bolečine. Na njihovo občutenje, ki ga vedno povzroči bodisi potencialna bodisi dejanska okvara tkiva, pa lahko vplivajo duševni procesi. Znano je tudi, da se duševne bolečine zaradi izgube (razveze, smrti bližnjega, socialnega izključevanje, kot je npr. izguba zaposlitve ipd.) v možganih lahko predelujejo podobno kot bolečine zaradi okvare tkiva. Pri osebi s kronično bolečino, ki jo zaznava kot telesno, je v praksi torej nemogoče ločevati med telesno in duševno bolečino. Na voljo pa imamo nekaj načinov za ugotavljanje vpliva duševnih stanj na celostno doživljanje bolečine, kar seveda pomembno vpliva na funkcijsko stanje posameznika in kakovost življenja.«
Nujni so timi strokovnjakov
Največ ljudi s kronično bolečino je med tistimi, ki jih uvrščamo v kategorijo kronične nerakave bolečine. Med temi je največ bolnikov s spremembami gibal, ki jih vidimo s pomočjo različnih radioloških slikovnih preiskav (npr. rentgen, magnetna resonanca, CT, ultrazvok). Pogostost teh sprememb in s tem kronične bolečine s starostjo seveda narašča, je izpostavila asist. Helena Jamnik. »Raziskave pa so
pokazale, da te spremembe ne pojasnjujejo v celoti pojava kronične nerakave bolečine in vseh spremljajočih težav. Pri svojem delu srečujemo tako bolnike z močno razvitimi degenerativnimi spremembami gibal in problematiko občasnih, lažje obvladljivih simptomov kot tudi posameznike, pri katerih vidimo le minimalne tovrstne spremembe in zelo razvito klinično sliko kronične bolečine.«
Zdravniki se zavzemajo za priznanje in obravnavo kronične bolečine kot samostojne bolezni in ne le kot posledico neke druge bolezni. »Ne glede na to, ali nam uspe opredeliti tkivno okvaro kot okvaro telesnih struktur, ki niso del živčevja (npr. mišic, tetiv, sklepov), ali kot okvaro samega živčevja (periferni živci, hrbtenjača, možgani), je kronična bolečina predvsem motnja v zaznavanju, prenosu in predelavi bolečih dražljajev. Na to motnjo pa lahko vplivamo z različnimi zdravili ali z nefarmakološkimi ukrepi, ki so sestavni del rehabilitacije teh bolnikov,« je razložila sogovornica.
Pri nas je obravnava kronične bolečine slabo razvita. »Nimamo timov za interdisciplinarno rehabilitacijo, v katerih bi bolniku pomagali zdravnik, psiholog, fizioterapevt, delovni terapevt in socialni delavec. Tovrstna obravnava ima v nekaterih evropskih, predvsem skandinavskih državah že dolgo tradicijo, vendar se tudi tam pritožujejo, da je slabo dostopna. Poudariti je treba, da multidisciplinarna – nepovezana obravnava (npr. ločeno pri fizioterapevtu in psihologu) ni enako učinkovita kot interdisciplinarna.«
Seveda je najbolje preprečiti, da bi se kronična bolečina sploh razvila. Pri tem je »ključno predvsem farmakološko obvladovanje akutne bolečine, kar je lažje izvedljivo, če vemo, od kod boleči dražljaji izvirajo. Pomemben del populacije pa trpi zaradi t. i. funkcionalnih bolečinskih sindromov (npr. nespecifične bolečine v hrbtenici), ko povoda za bolečino s preiskavami ne najdemo. V teh primerih je preprečevanje razvoja kronične bolečine mogoče predvsem z nefarmakološkimi ukrepi (npr. fizioterapija, psihološka obravnava), a je uspeh odvisen tudi od motivacije prizadetega posameznika.«
