Zato je pomembno, da uživajo raznoliko kakovostno hrano, seveda v količinah, ki so primerne njihovi starosti. V vrtcih in šolah se trudijo kar najbolj približati nacionalnim strokovnim smernicam zdravega prehranjevanja, vendar imajo pri vpeljavi zdravih jedilnikov največ težav predvsem zaradi slabih prehranskih navad otrok. Te pa, kot vemo, pridobivajo od rojstva v družinskem okolju.
Pri načrtovanju jedilnikov za otroke – tako v vrtcih in šolah kot doma morajo imeti prednost zelenjava in sadje (najbolje sezonska in lokalno pridelana), polnovredna žita in žitni izdelki brez dodanega sladkorja, mleko in mlečni izdelki z manj maščobami in brez dodanega sladkorja, ribe, puste vrste mesa, stročnice in kakovostne maščobe, predvsem olja, pravi dr. Matej Gregorič, vodja skupine za prehrano in gibanje na Centru za proučevanje in razvoj zdravja, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). »Otroci v šoli lahko s hrano zadovoljijo tudi polovico dnevnih potreb, v vrtcu pa celo več kot dve tretjini, zato je toliko bolj pomembno, da so obroki pravilno sestavljeni in da osebje, ki jih načrtuje in pripravlja, pozna načela strokovnih prehranskih priporočil s posebnostmi otroške prehrane, ki so opredeljena v Smernicah zdravega prehranjevanja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah.« Ker je od sprejetja zadnjih smernic preteklo že več kot desetletje (ministrstvi, pristojni za zdravje in šolstvo, sta jih sprejeli leta 2005) in je stroka prišla do nekaterih novih spoznanj, jih bodo v kratkem prenovili.
Vse se začne pri nabavi, pravi sogovornik in dodaja, da je zelo pomembno sodelovanje vseh členov v verigi. »Vodja prehrane bi moral imeti strokovno avtoriteto in obvladovati celoten proces, kar je v praksi zelo težko, saj je treba usklajevati želje otrok in vse pogosteje tudi staršev, navade od doma, in to prenesti v jedilnik, da bo zdrav in uravnotežen. A če takega obroka otrok ne bo pojedel, nismo naredili ničesar. Ob tem je treba upoštevati finančni vidik, vse posebnosti (npr. diete) in zmožnosti kuhinje. Zaradi različnih vzrokov se lahko zaplete že pri javnem naročilu in dobaviteljih, ki so prvi v verigi. Velik izziv je tudi izboljšanje ponudbe. Že dolgo govorimo, da bi industrija lahko izdelala npr. šolsko hrenovko, ki bi ustrezala profilu všečnega, a hkrati kakovostnega izdelka. Vse skupaj pa se konča pri kuharskem osebju, ki se premalo izobražuje. Potrebujejo predvsem praktična znanja za uvajanje med otroci manj zaželenih zdravih izbir, za izvajanje priporočenih postopkov priprave hrane in za prilagajanje receptov bolj ugodni sestavi končnih jedi.« Na NIJZ ugotavljajo, da se vrtci in šole večinoma trudijo pripravljati uravnotežene jedilnike, ob tem pa toliko upoštevati nove trende in želje otrok, da so še skladni s priporočili. Smernicam tako v večji ali manjši meri sledita približno dve tretjini zavodov.
Skrajnosti Na NIJZ vse pogosteje kličejo starši, ki obupavajo nad šolsko prehrano, in tudi s šol, kjer obupavajo nad zahtevami staršev, pripoveduje dr. Matej Gregorič. »Šole so dolžne poleg redne prehrane, načrtovane po smernicah, omogočiti dietno prehrano otrokom, ki imajo izkazane zdravstvene težave. Vse preostalo je odvisno od zmožnosti šolskih kuhinj in dogovora šole s straši. Kar približno petina šol tako že omogoča tudi stalno ovo-lakto vegetarijansko različico jedilnika, ki je načrtovana strokovno. Takšnega prehranjevanja smernice ne priporočajo, vendar je še sprejemljivo, saj ob strokovnem načrtovanju uravnoteženih obrokov zadovolji fiziološke potrebe otroka po vnosu potrebnih hranil. Prav tako je brezglutenski jedilnik za otroka, ki nima diagnosticirane celiakije, čisti nesmisel. Veganstvo, ki povsem izloča živila živalskega izvora, pa je po mnenju stroke za otroke celo tvegano. Tudi o škodljivosti mleka krožijo številne neumnosti. Mleko je lahko neprimerno samo, če ima otrok diagnosticirano alergijo na mlečne beljakovine ali intoleranco na laktozo.« Po drugi strani, poudarja sogovornik, je moteče prinašanje prigrizkov v šolo in praznovanje rojstnih dni s sladkarijami, kar povečuje neješčnost in izbirčnost ter poglablja razlike med otroki. |
Jedilnik za otroka mora zagotavljati varno, uravnoteženo in varovalno prehrano kombinacije pripravljenih živil iz vseh priporočenih skupin, kar je, če otrok pripravljeno res poje, zagotovilo za normalno rast in razvoj. Taka prehrana krepi zdravje in ga ne ogroža. Ključno je, da starši razumejo, zakaj so zdrave prehranske navade tako pomembne. Le tako lahko ustrezno podprejo vrtčevske in šolske kuhinje pri pripravi in ponudbi do zdravja prijaznih obrokov. »Danes so starši vse bolj ozaveščeni, vendar je to znanje pogosto izkrivljeno zaradi napačnih, nasprotujočih si ali celo zavajajočih sporočil, ki se pogosto pojavljajo v medijih, mnogokrat jih širijo tudi kvazi nutricionisti. Zaradi različnih osebnih prepričanj, kulturoloških, moralnih, filozofskih in podobnih stališč starši želijo, da njihovi otroci jedo brezglutensko ali vegansko hrano, ne pijejo mleka ali ne združujejo kruha in sadja v en obrok. Pogosto gre tudi za modne muhe, ki niso znanstveno utemeljene. Vrtci in šole imajo zato vedno več dela pri zagovarjanju temeljnih načel zdrave prehrane v skladu s strokovnimi usmeritvami.«
Premalo zelenjave, preveč sladkega
Naši otroci še vedno zaužijejo premalo zelenjave ter preveč nezdravih pijač in hrane. »Izsledki raziskav kažejo, da hrano izbirajo na podlagi okusa in videza, razpoložljivosti doma (in drugih okoljih), usvojenih prehranskih navad, poznavanja/navajenosti na določena živila in jedi ter reklam in spodbud iz okolice. Preferenca za sladke okuse je značilna za otroke in se razvije že pred rojstvom. Zato je pomembno, da v prvih letih življenja sladkane hrane ne ponujamo prepogosto, saj to povzroči neješčnost in izbirčnost.«
Starši pogosto zagovarjajo koristnost zdrave prehrane, otroke celo spodbujajo k njenemu uživanju, vendar se sami teh priporočil ne držijo. Če zelenjave ni na krožniku doma oziroma je starši ne pripravljajo in uživajo, ne moremo pričakovati, da bo otrok po njej segel z veseljem. »Poleg tega je treba upoštevati, da se otrokov okus razvija postopoma, zato zelenjavo ponudimo večkrat in v enakomernih časovnih razmikih, četudi jo otrok v začetku zavrača.« Tudi šola, ki v glavnem sicer ponuja zadovoljivo prehrano, premalo dolgo vztraja z vključevanjem zdravih jedi, ker pri otrocih niso najbolj priljubljene, ugotavlja sogovornik.
Koliko ekološko pridelane? V povprečju uspe vrtcem in šolam nabaviti od pet do deset odstotkov ekoloških živil glede na celotno naročilo, največkrat neposredno od kmetov, pojasni dr. Matej Gregorič. »Maksimalen količinski delež ekoloških živil je znašal med 20 in 30 %. To uspeva le redkim zavodom, saj je cena teh živilih v povprečju višja od cene konvencionalno pridelane hrane. Pogosto pa je naročanje odvisno tudi od tega, kako je oblikovan razpis, in tudi od realne ekološke ponudbe.« |
Stroka že dolgo opozarja, da je problematična lahka dostopnost do zdravja nekoristnih živil, ki imajo zaradi predelave malo koristnih snovi ter veliko maščob, sladkorja in soli. »Čezmerno uživanje manj zdrave hrane in pijač vodi v zgodnejši razvoj številnih kroničnih bolezni in tudi k debelosti. Kljub temu je Slovenija ena redkih članic EU, ki ji je po več kot treh desetletjih uspelo z ukrepi na različnih področjih zajeziti ta naraščajoči trend.«
Sladka, slana in mastna hrana je okusna in za potrošnike privlačna, zato je zanimiva za živilsko industrijo. »Sladkor, sol in maščobe so pogosto spretno skriti v živilih, v katerih jih ne bi pričakovali. Še posebno problematične so sladke pijače, saj smo na njihovo uživanje najmanj prilagojeni.« Matej Gregorič postreže s skrb vzbujajočimi podatki: »Večina živil, namenjenih otrokom, vsebuje sladkor, aditive in arome. Celo žita za zajtrk, ki jih sicer priporočamo, večinoma vsebujejo veliko dodanega sladkorja, maščob in soli. Otroci imajo vse manj časa, prehranjevanje in hrana nista več vrednota in potreba, ampak zgolj užitek, vsak dan se prehranjujejo kot med prazniki. Velika težava je tudi oglaševanje, ki spodbuja nezdravo prehranjevanje. Danes zato govorimo o debelilnem okolju.«
