Težave z izražanjem sebe

Skupina za pomoč mladostnicam in mladostnikom z motnjami hranjenja od leta 2002 deluje po zaslugi vodje INFOPEKE Dolores Šegina in direktorice zavoda Urške Breznik, poudarja Vasja Smole Dubrovnik, prof. defektologije in psihoterapevtka integrativne psihoterapije, ki vodi skupino. Ugotavlja, da se tega problema žal premalo zavedamo. "Razlog je v nepoučenosti, nemalokrat si starši zatiskajo oči, ker se jim to zdi nepomembno ali celo sramotno. Motnje hranjenja – anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje, ortoreksija ­­– so psihične motnje. So tudi čustvene motnje in sredstvo za reševanje čustvenih stisk, ki se izražajo s telesnimi znaki." Sogovornica je prepričana, da bi jim morali nameniti več pozornosti, ker se ne izražajo samo skozi hrano in v odnosu do hrane, temveč zajemajo tudi socialno komponento, doživljanje sebe in ne nazadnje zdravje v najširšem pomenu. Vzroke za njihov nastanek lahko strnemo v tri kategorije: biološko-genetske, socio-kulturne (velik vpliv imajo mediji in spremenjena vloga žensk) in družinske.

"Vloga družine v družbi in odnosi med družinskimi člani se spreminjajo, tržni zakoni imajo velik vpliv na družinske norme in odnose med člani družine. Otrok na svet prinese genetsko zasnovo, družina pa je tista matična celica, v kateri z izkušnjami usvoji odnos s starši in drugimi člani. Prav te zgodnje izkušnje neposredno vplivajo na otrokov razvoj. Njegova psihična struktura je sestavljena iz najzgodnejših doživetij. Otrok potrebuje ljubezen, naklonjenost, zaščito, skrb, prijaznost, odzivnost in pripravljenost za komunikacijo. Iz družinske atmosfere posrka tudi tisto, kar ni izrečeno, in vse izkušnje, doživetja shranjuje kot telesni spomin. Zato je tako pomembno, da odrašča v ugodni družinski atmosferi. Te izkušnje in znanje bo lahko uporabil v svojem življenju in pozneje kot mama ali oče prenašal na svoje otroke." V sebi marsikdo nosi čustva, ki jih ne prepozna in ne zna izraziti. Prav za motnje hranjenja so značilne težave z doživljanjem, sprejemanjem in izražanjem sebe, pravi poznavalka, ki je prepričana, da bi bilo veliko manj tovrstnih težav in tudi bolezni, če bi se tega kot otroci naučili v svojih družinah. "Temelj duševnega zdravja je položen v zelo zgodnjem otroštvu."

Niti enega fanta

Zanimanje za vključitev v psihoterapevtsko skupino je vsako leto približno enako. Večinoma pridejo ali jih pripeljejo starši po priporočilu pedopsihiatrov. Običajno je vključenih od šest do osem članov, včasih tudi več, vendar sčasoma nekateri prenehajo prihajati, saj vključenost v skupino in delo na sebi zahtevata določeno zrelost in pripravljenost za spremembe. Srečujejo se od oktobra do konca junija vsakih štirinajst dni po dve šolski uri. "Skupina je majhna predvsem zato, da ima vsak možnost oziroma dovolj časa, da spregovori o sebi." Nekateri v skupini ostajajo več let, vsako jesen pa se jim pridružijo novi. Večina se spopada z bulimijo in anoreksijo, manj s kompulzivnim prenajedanjem.

V skupini so mladostnice ali ženske, mladostniki oziroma moški se ne vključujejo. "Večina ne želi, da bi starši sodelovali v skupini. Odnosi med njimi so pogosto nepristni, konfliktni in pred njimi oziroma z njimi se o tem ne želijo pogovarjati. Skupino razumejo kot nekaj, kar pripada samo njim. Če starši želijo sodelovati, zanje pripravimo ločeno svetovanje." Prednost dela v skupini vidijo v tem, da lahko brez občutka krivde govorijo o svojih težavah, da lahko ob podpori preostalih udeleženk izražajo svoja čustva in občutke. Prepoznavajo vzroke težav in usvajajo veščine za njihovo razreševanje. Občutek, da so razumljene, pozitivno vpliva na njihovo samozavest. Spoznavanje samega sebe in drugih nam omogoča, da jih bolje razumemo in sprejemamo. "Ob koncu pogosto povedo, da odhajajo pomirjene, kot popolnoma druge osebe, in da v sebi ne nosijo več napetosti, sovraštva in gnusa."