Vsako leto, ko pišemo o teku in in o maratonu, vidimo, da razvoj znanosti prinese veliko novega: pri vadbi, tehniki, opremi. Zdi se, da se vse spreminja... Zagotovo se. Vendar pa ostaja področje, kjer so stvari vsako leto iste. Poškodbe. Tekaške poškodbe. Tek je zahteven šport za telo, skoraj ga ni tekajočega, ki bi se ne poškodoval. Zagotovo tudi medicinska vedenja o poškodbah napredujejo, poškodbe pa, po imenu in vsebini, ostajajo enake. V zadnjih letih je v Delovih edicijah izšlo precej člankov o tekaških poškodbah, zelo kakovostnih – šli smo v arhiv in izbrali tiste zapise, ki so po našem mnenju najpomembnejše. Za tekače. In tiste, ki tekače vodijo, vodje skupin in trenerje. Da bi preprečili nastanek poškodb in da bi znali pravilno ravnati, če pride do njih.
Avtorja, katerih zapise iz našega bogatega arhiva smo uporabili, sta dr. Rastko Stok, dr. med., in asist. mag. Klemen Stražar, dr. med., specialist ortopedske kirurgije. Prepričani smo, da gre za vrhunska strokovnjaka, ki sta s svojimi članki marsikateremu rekreativcu dobesedno odprla oči, kar se tiče nevarnosti poškodb pri teku.
To, kar ponovno ponujamo v branje in razmislek, ste morda že prebrali – upamo, da boste še kdaj prebrali kot obnovitveno besedilo, kako se ubraniti poškodb in, upajmo, ne kot napotek, kako poškodbe zdraviti.
Ali, kar je tudi zelo pomembno, kako poškodbo sploh prepoznati. Kako sploh vedeti, kaj in zakaj te boli in ne moreš teči.
Torej, še enkrat: kar je bilo že objavljenega v Delovih edicijah (Polet, Polet Fit, posebne priloge o teku) ponovno ponatisnjujemo, saj smo prepričani, da so članki omenjenih strokovnjakov odlični in da bodo tekačem v veliko pomoč.
Zakaj boli?
Poškodbe pri teku so največkrat posledica napačnega treninga in napačne tehnike teka: predolgega, prehitrega in prezgodnjega. Najbolj ogroženi so tako tekači, ki teden preživijo v pisarni, za vikend pa tečejo do onemoglosti. Poškodbe povzroči ponavljanje aktivnosti dnevno, tedensko, mesečno. Predstavljamo nekaj najbolj pogostih primerov poškodb.
Pokostnica – boleče in rado se ponavlja
Boleča pokostnica je zelo značilna preobremenitvena poškodba tekačev in obsega kar deset odstotkov vseh tekaških poškodb. Pojavlja se tudi pri drugih športih, ki vključujejo tek, hitro pospeševanje in spremembe smeri.
Mišica soleus ima vezivne povezave s pokostnico golenice. Vzrok za bolečo pokostnico pri tekačih je ponavljajoča se ekscentrična kontrakcija te mišice. Napačno je mnenje, da je bolečina posledica vnetja pokostnice (periostitis) golenice.
Vzroki za bolečo pokostnico so pretrda podlaga, slaba tekaška obutev, nepravilna tehnika teka in treninga ter slaba telesna predpriprava tekača.
Bolečino v pokostnici je težko odpraviti, pogosto se težave ponovijo.
Zdravljenje: (1) začasna menjava teka za drugo aerobno aktivnost (npr. kolesarjenje) ali vsaj začasna prilagoditev tekaškega treninga, (2) hlajenje in protivnetna zdravila v kremah ali tabletah, (3) izbira bolj primerne tekaške obutve, ki omogoča boljše blaženje med tekom, (4) posvet s strokovnjakom za tek in izboljšava tehnike teka.
Včasih pa se skriva za to bolečino spontan preobremenitveni zlom (stress fracture). To je precej resnejša in nevarnejša poškodba, k sreči redka. Nastane, ko ponavljajoče se obremenitve pri teku zaradi upogibnih sil povzročijo nalom in tudi zlom golenice. Pri rekreativnih tekačih zelo redko, pri sprinterjih pa precej pogosteje. Bolečina na začetku teka postopno izgine in se povrne s počitkom. Pomagajo počitek, protivnetna zdravila in ocena tehnike teka, zamenjava trde tekaške podlage z mehkejšo in ne nazadnje kakovostnejše tekaške copate. Pri slabši gibljivosti gležnja, prekratkih ahilovih tetivah pa potrebuje tekač obravnavo pri ortopedu, fizioterapevtu in kineziologu.
Slovito »tekaško koleno«
Sindrom iliotibialne vezi. Pri tem se bolečina pojavi na zunanji strani kolena med tekom ali takoj po njem; če je tako, je to pogosto znak sindroma iliotibialne vezi ali tekaškega kolena. Pogostost poajvljanja: pri 5 do 14 odstotkih rednih tekačev, največ je moških, ki imajo manj kot 35 let. Pogosteje imajo sindrom moški z večjim varusom kolen, pri kolenih na O. Diagnozo potrdi specialist za poškodbe kolen s posebnimi kliničnimi testi. Poškodba zunanjega meniskusa lahko povzroča podobne simptome kot sindrom iliotibialnega traktusa, zato vzroka ločimo z magnetnoresonančnim slikanjem.
Iliotibialna vez je trak iz debelega vezivnega tkiva, ki poteka od črevnice prek kolka in po zunanji strani stegna navzdol in prirašča na zunanji strani golenice. Je najdaljša tetiva v telesu in pomaga prek mišice iztegovati koleno. Poteka čez zunanjo grčo stegnenice na zunanjem delu kolena. Pri kotu skrčitve kolena od 20 do 30 stopinj zdrsne trak prek zunanje kolenske grče naprej. To je tudi kot skrčitve kolena, pri katerem se peta pri teku dotakne tal. Težave se pojavijo zaradi kroničnega trenja med iliotibialnim traktusom in zunanjim epikondilom stegnenice, kar povzroči boleče vnetje. K temu močno pripomorejo ponošeni tekaški čevlji z obrušeno peto in nagibom goleni navznoter. Tu pomaga pogostejše menjavanje tekaških copat, v težjih primerih pa potrebujemo pomoč fizioterapevta za raztegovanje traktusa. Dobro je, da se tega naučimo sami in to opravimo po teku. Pomaga tudi nošenje posebnega kompresijskega traku.
Poleg naštetega lahko povzamemo naslednje možne dejavnike tveganja za nastanek sindroma iliotibialnega traktusa: (1) skrajšanje (kontraktura) iliotibialnega traktusa, (2) slabša moč odmikalk (abduktorjev) kolčnega sklepa, (3) nepravilna kinetika in kinematika teka, postavljanje kolena med tekom navznoter in pretirana supinacija ali pronacija stopala, (4) neenakost v dolžini nog, (5) nekakovostna obutev s slabim blaženjem in (6) pretrda podlaga.
Diagnozo potrdi specialist za poškodbe kolen s specifičnimi kliničnimi testi. Poškodba zunanjega meniskusa lahko povzroča podobne simptome kot sindrom iliotibialnega traktusa, zato vzroka ločimo z magnetnoresonančnim slikanjem.
Zdravljenje iliotibialnega sindrom poteka: (1) najprej konservativno (lahko traja več tednov): zmanjšanje obremenitev (teka), periodično hlajenje, protibolečinska zdravila (tudi nesteroidni protirevmatiki), lokalno injiciranje kortikosteroida, vaje za krepitev odmikalk (abduktorjev) kolčnega sklepa, predvsem gluteus mediusa, nadvse pomembne so raztezne vaje za iliotibialno vez; (2) operativni poseg, ki pa je zelo redko potreben.
Poškodba Ahilove tetive
Insercijska tendinopatija (tendinoza). Ena najpogostejših in tudi trdovratnejših tekaških preobremenitvenih poškodb je tendinitis ahilove tetive. Ahilova tetiva povezuje petnico in zadnje mišice meč in je najmočnejša tetiva v telesu. Poškodbe ahilove tetive so znane že več kot 2000 let, vendar so v medicinski literaturi opisane šele zadnjih 400 let.
Med tekom se prenašajo na ahilovo tetivo izjemno velike sile, tudi 12- do 13-krat večje od telesne teže tekača. Zaradi njihove slabe prekrvljenosti, najslabša je v odseku od dva do šest centimetrov nad narastiščem tetive na peto, je možnost strukturnih sprememb zelo velika. Namreč, tetiva se ne prehranjuje prek ovojnic, ampak v zgornjem delu iz mišic in v svojem spodnjem delu iz petnice. Pri tekačih lahko zaradi preobremenitev nastane tendinoza. To je strukturna sprememba, ki nastane zaradi nezdravljenih kroničnih mikropoškodb med dolgotrajnim obremenjevanjem tetive. Tetiva vretenasto oteče v dolžini nekaj centimetrov, pogosto je v začetku tipati in slišati drobne krepitacije. Hoja je skoraj onemogočena. Lahko se pojavita bolečina in oteklina ob samem narastišču tetive na petnico in govorimo o narastiščni tendinozi. Obe obliki zahtevata daljšo nekajtedensko ustavitev teka, dovolimo samo zmerno hojo po ravnem in predlagamo obutev z višjo peto, da zmanjšamo sile, ki delujejo na tetivo. Narastiščno obliko spremlja še vnetje sluzne vrečke za tetivo, kar bolečino še poveča.
Tekači z rigidnimi stopali in visokimi notranjimi stopalnimi loki se lahko poškodujejo pri teku po trdem terenu. V začetku se bolečina kmalu umiri, vretenasta oteklina pa vztraja dlje. Največjo napako napravi tekač, ki se prehitro vrne na tekališče, še posebno na asfalt. Tedaj stanje pogosto preide v kronično in neredka tekaška kariera se je končala zaradi kronične prizadetosti ahilove tetive. Tekač enostavno »preteče« poškodbo in bolezen se močno zaplete. Pogosto se konča s pretrganjem tetive, zlasti pri bivših tekmovalcih! Samo zdravljenje je upočasnjeno zaradi slabe prekrvljenosti tetive. Pri kronični obliki redko vidimo popolno ozdravitev. Zadnja leta so se terapevtsko uveljavile ekscentrične vaje, s katerimi tetivo načrtno bremenimo, vendar nikoli ne preobremenimo. Enostavno jo privadimo obremenitvam. Poleg hiperpronacije stopala so dejavniki tveganja za nastanek tendinopatije ahilove tetive tudi: (1) slabša prekrvavitev tetive in genske predispozicije, (2) preobremenitev, (3) slabša raztegljivost tetive, (4) nekakovostna ali obrabljena obutev, (5) trda podlaga in (6) nepravilna tehnika teka.
Velikokrat lahko vnetje tetive povzročijo tudi nenadno povečanje količine treninga in obremenitve na treningu, preveč teka navkreber ali preveč treninga za povečanje hitrosti. Oblika pete pa lahko pospeši razvoj poškodbe. Neprimerna obutev s premočnim blaženjem povzroči, da se peta ugrezne pregloboko, kar premočno raztegne tetivo. Hiperpronacija pri ploskem stopalu povzroči gibanje ahilove tetive na narastišču na peti, kar povzroča njeno preobremenitev na narastišču na petnico. Uporabiti moramo tekaške čevlje, ki preprečujejo hiperpronacijo stopala. Redkeje povzroča težave tudi supinirano stopalo, za katero je značilen visok in tog stopalni lok. Tako stopalo slabo ublaži udarce pri teku in jih neposredno prenaša na ahilovo tetivo. Pomemben dejavnik nastanka poškodbe je tudi opetnik na tekaškem čevlju, kajti vsako zažemanje v tetivo lahko povzroči nepopravljivo okvaro. Zakrčenost zadnje lože mišic meč in stegna lahko pripomore k poškodbi tetive, zato naj bi redno preventivno raztezali te mišice.
Zdravljenje poteka z naslednjimi koraki: (1) izogibanje teku v akutni boleči fazi, rahel tek pozneje pospeši regeneracijo; (2) silikonski vložek debeline 12–15 milimetrov pod peto razbremeni ahilovo tetivo; (3) redna ekcentrična vadba za ahilovo tetivo ima učinek po nekaj mesecih; (4) zdravljenje z udarnimi globinskimi valovi lahko blagodejno deluje na bolečino, njen učinek na obnavljanje tkiva ni dokazan; (5) globoka frikcijska masaža in raztezne vaje. Ni pa še prepričljivih dokazov, da ima PRP (Plateler rich plasma) ali ACP (Autologous conditioned plasma), to je terapija s centrifugirano avtologno trombocitno plazmo, pozitiven učinek na tetivo. Enako velja za uporabo opornic in »tapinga«. Operacijo svetujemo šele, ko so vsi načini konservativnega zdravljenja izčrpani.
Injekcije s kortikosteroidi (blokade) v ahilovo tetivo ali njeno okolico so nevarne, ker po njih lahko že med normalnimi vsakdanjimi obremenitvami povzročimo poškodbo, rupturo (pretrganje) tetive!
Ostra bolečina na sprednji zunanji strani goleni
»Kompartment sindrom« sprednje golenske lože. Med daljšim tekom se izplavlja tekočina v intersticijski prostor mišic. Pritisk v sprednji mišični loži se lahko zaradi preobremenitev med tekom tako poveča, da zmanjša ali celo ustavi kapilarno prekrvavitev v mišici. Motnja prekrvavitve mišice sproži med tekom ali po njem zelo hudo bolečino v sprednjem delu goleni. Tekač opisuje ostro bolečino na sprednji zunanji strani goleni. Bolečina se poveča pri stopanju na prste, pri poskusu vleka stopala navzgor, mišica je tudi boleča na pritisk. Tako imenovani kompartment sindrom sprednje golenske lože se pojavlja pogosteje pri hiperproniranem stopalu, v ozadju so lahko tudi anomalije v ožilju, ki oskrbuje mišico.
Sum na sindrom je težko potrditi ali ovreči. Specialisti za poškodbe si pomagajo z invazivnim merjenjem pritiska v mišični loži in s primerjavo izmerjenega pritiska z nasprotno asimptomatsko stranjo.
Zdravljenje kompartment sindroma sprednje golenske lože poteka, tako da: (1) razbremenimo mišico oz. ne tečemo, (2) hladimo golen, (3) uživamo analgetike, (4) dvignemo nogo na višjo podlago, (5) če težave vztrajajo, lahko opravimo kirurško zdravljenje – fasciotomijo goleni, kar pomeni, da mišično ovojnico (fascijo) kirurško sprostimo. Kirurško zdravljenje kompartment sindroma je uspešno v 80 do 90 odstotkih.
Bolečine v predelu notranjega stopalnega loka
Plantarni fasciitis. Bolečine v predelu notranjega stopalnega loka povzroči vnetje plantarne fascije, debelega vezivnega traku na dnu stopala, ki povezuje petnico in prste. Če je preobremenjena, se preveč raztegne, natrga in posledica je vnetje okoliškega tkiva. Neredko se pojavi na predelu vnetja še trnast kostni nastavek. Tam se kmalu nakopiči brazgotinsko tkivo, ki je manj elastično in še bolj podvrženo poškodbam. Krog je sklenjen. Značilna je huda bolečina zjutraj pri prvih korakih, nato se postopno zmanjša, kar še ne pomeni, da se bolezen umirja. Tekač hitro spremeni vzorec teka, kar začasno zmanjša težave. Vzrok za nastanek je preobremenitev, ki jo povzročajo neelastično mišičje meč, prekratka ahilova tetiva, hiperpronacija z izrazitim obremenjevanjem fascije in stopalo z visokim, to stopalnim lokom, ki slabo blaži udarce.
Preprečevanje: (1) tekaška obutev z ustrezno podporo stopalnega loka in blaženjem; (2) dosledno ogrevanje pred tekom ter raztezne vaje za plantarno fascijo in ahilovo tetivo; (3) postopno povečevanje dolžine in pogostosti tekaškega treninga.
Zdravljenje: (1) zmanjšanje dolžine in pogostosti teka, (2) hlajenje in protivnetna zdravila v obliki krem ali tablet, (3) protibolečinsko obsevalno zdravljenje (laser, elektromagnetno zdravljenje, ultrazvočno obsevanje v kronični fazi), (4) razbremenitev s silikonskim vložkom ali posebnim vložkom za tekaški čevelj z izrezom pod narastiščem plantarne fascije, (5) udarni globinski valovi, (6) infiltracijsko zdravljenje s centrifugirano avtologno trombocitno plazmo, (7) lokalno injiciranje kortikosteroida (lahko povzroči atrofijo maščobne blazinice pod petnico in ima lahko nasproten učinek!), (8) operativno zdravljenje, ki pa je izjemno redko potrebno.
Izogibamo se hoji z bosimi nogami, ki še bolj obremenjuje fascijo. Tudi domača obutev naj ima podprt stopalni lok!
Sprednja kolenska bolečina
Patelofemoralna bolečina ali sprednja kolenska bolečina se pojavlja v sprednjem delu kolena in se stopnjuje s povečevanjem in trajanjem obremenitev. Pravzaprav se sindrom pojavi, ko pogačica zaradi različnih vzrokov pri skrčitvi ne drsi pravilno po žlebu na stegnenici. Sledi poškodba hrustanca na pogačici in okoliškem tkivu in s tem tudi bolečina. Poškodba se najpogosteje pojavlja pri rekreativnih športnikih, še posebno pri odraščajočih deklicah.
Stresni zlomi dolgih kosti
Če so ponavljajoče se obremenitve dolgotrajne in med njimi ni dovolj časa, da bi se dolge kosti obnovile in remodelirale (Wolfov fizikalni zakon), se lahko pojavijo mikropoškodbe in pozneje stresni zlomi dolgih kosti. Stresni zlomi so značilni za tiste dele dolgih kosti, kjer so kompresijske ali tenzijske sile med obremenitvijo največje. Motnja menstrualnega cikla in manjša mišična moč pri ženskah bi lahko bila dejavnika tveganja, zaradi katerih so stresni zlomi pogostejši pri tekačicah kakor pri tekačih.
Najpogostejši so stresni zlomi golenice v njenem srednjem ali spodnjem notranjem delu (50 odstotkov vseh stresnih zlomov pri športu), redkejši so v spodnji tretjini mečnice (do 20 odstotkov vseh stresnih zlomov) in redki v stopalnicah in v zgornjem delu stegnenice.
Zdravljenje zahteva izogibanje vzročni aktivnosti (teku). K hitrejšemu celjenju lahko nekoliko pripomorejo magnetna terapija, zdravljenje z udarnimi globinskimi valovi in mogoče tudi terapija s pulznim ultrazvokom in zdravila, ki zmanjšajo resorbcijo kosti in stimulirajo njeno tvorbo (bifosfonati). Nekateri stresni zlomi, na primer zlom sprednjega dela golenice, se počasneje celijo in jih zato pogosteje zdravimo operativno.
Težave s križem
Bolečina v križu je pri tekačih pogosta in lahko prizadene do 50 odstotkov športnikov. Pogostost bolečin v križu, ki so povezane z degenerativnimi spremembami, je pri tekačih od 10- do 15-odstotna, pri kontaktnih športih pa še veliko večja. Ko se bolečina pojavi, se rada ponavlja. Vzroki bolečine v hrbtenici se pri otrocih, mladostnikih in starejših razlikujejo. Pri otrocih, ki so izpostavljeni velikim obremenitvam, je vzrok navadno v predelu rastnih con hrbtenice. Mladostniki imajo pogosteje preobremenitvene zlome v predelu malih sklepov, kar lahko privede do spondilolize in spondilolisteze. Za te poškodbe je značilna bolečina pri zaklonu, ko se poveča krivina v križno-ledveni hrbtenici. Pri odraslih se pogosteje pojavljajo poškodbe mehkih delov in medvretenčnih ploščic ter simptomatske degenerativne spremembe hrbtenice.
Ledvena hrbtenica sodeluje pri gibanju s proizvodnjo in porazdelitvijo sil, ki so potrebne za gibanje in za blaženje udarcev. Pri vztrajnostnih tekačih različne slikovne preiskave pokažejo več degeneriranih medvretenčnih ploščic kakor pri netekačih, čeprav to še ne pomeni veliko več bolečin v križu. Anatomske posebnosti, kot sta omejena gibljivost v kolkih ali nepravilna gibljivost v sakroiliakalnih sklepih (sklepi med križnico in medenico), lahko privedejo do pretiranega gibanja hrbtenice med tekom. Pri starejši populaciji zakrčenost obrabljenih kolkov poveča ledveno krivino in s tem pojav bolečine v križu. Močne trebušne mišice pa, nasprotno, preprečujejo razvoj pretirane ledvene krivine in s tem pripomorejo k zmanjšanju bolečin v križu. Zakrčene upogibalke kolkov povzročajo dodatno obremenitev ledvene hrbtenice, kajti mišica narašča na ledvena vretenca in zakrčena poveča aksialni pritisk.
Prav tako omejena gibljivost v ramenih moti normalen ritem teka in preobremeni ledveno hrbtenico. Slabotne iztegovalke kolkov (zadnjične mišice) so pogostejše pri ženskah in pomemben vzrok pojava bolečin. Pogosti zvini gležnjev spremenijo kinetiko teka in lahko povzročijo nastanek bolečine v križu. Prevelika ledvena krivina preobremenjuje male sklepe v zadnjem delu hrbtenice, premajhna ledvena krivina pa povzroča pretirane fleksijske obremenitve hrbtenice. Razlike v dolžini nog tudi lahko privedejo do bolečin v križu.
Zelo pomembno je pravilno medsebojno razmerje moči 1,3 : 1 med iztegovalkami in upogibalkami hrbtenice. Utrujenost teh mišic zmanjšuje občutek za pravilen položaj hrbtenice pri teku (motnja propriorecepcije). Enostranska večja utrujenost povzroči popuščanje ene skupine teh mišic in nesimetričen položaj hrbtenice.
Že nekaj dni po poškodbi medvretenčne ploščice se zaradi vnetja in motenj pri prenosu živčnih dražljajev lahko pojavi maščobna degeneracija multifidusov, to je kratkih iztegovalcev hrbtenice, ki so njen glavni stabilizator.
Od trebušnih mišic so najpomembnejše za stabilizacijo hrbtenice prečne trebušne mišice (prečna trebušna mišica). Skrčenje teh ustvari »obroč« okrog hrbtenice in pripomore k njeni stabilnosti. Pri pacientih z bolečino v križu se te mišice odzivajo z zamudo, takrat ko je treba stabilizirati trup.
Zdravljenje pri morfoloških spremembah (okvare medvretenčne ploščice in živčnih korenin ter preobremenitev malih sklepov) v razviti fazi pogosto zahteva kirurški poseg. Namen tega članka pa je prikazati pomen zgodnje rehabilitacije funkcionalnih motenj, katere cilj je doseganje stabilnosti trupa z dobro mišično regulacijo. Potrebna je aktiviranost vseh mišičnih skupin, ki stabilizirajo trup. Prizadetost že samo enega dela namreč močno oslabi trdnost trupa. Neposredni napori pri rehabilitaciji morajo biti usmerjeni v obnovitev funkcije kratkih obhrbteničnih mišic, multifidov, in prečne trebušne mišice. Tudi široka zadnja ledvena mišica (M. quadratus lumborum) močno pripomore k stabilnosti ledvene hrbtenice.
Cilj vaj za krepitev mišic naj bo krepitev navedenih mišičnih skupin. Smisel teh vaj je ne samo povečevanje njihove moči, ampak doseganje/ izboljšanje njihove vzdržljivosti, kajti ravno upad te pogosto pripelje do bolečin v križu pri tekačih. Sama moč stabilizacijskih mišic namreč ni dovolj, potrebna je tudi njihova vztrajnost (neutrudljivost). Pogosta napaka tekačev je, da ob teku ne posvečajo dovolj pozornosti krepitvi mišic. Ne smemo pozabiti niti na fiziološke razlike med spoloma, saj je ugotovljeno, da je vzdržljivost stabilizacijskih mišic pri ženskah manjša kakor pri moških.
Pri tekačih je treba hkrati krepiti mišice, ki omogočajo gibanje (mišice nog), in mišice, ki stabilizirajo hrbtenico. Klasične vaje za razvoj moči trebušnih mišic (M. rectus abdominis) – trebušnjaki – povzročajo nesprejemljivo veliko obremenitev hrbtenice.
Bolečina v križu je pri tekačih pogosta. Vzroki zanjo so različni, vendar jo skoraj vedno spremlja nestabilnost trupa. Program rehabilitacije mora najprej doseči nadzor stabilnosti in gibanja hrbtenice in šele nato vrnitev k teku.
Bolečina v sprednjem delu stopala
Mortonova metatarzalgija je bolečina v sprednjem delu stopala, natančneje med glavicami druge in tretje ali tretje in četrte stopalnice. Nastane zaradi zadebelitve živca med sosednjima stopalnicama (Mortonov nevrinom), ta pa se pojavi zaradi kronične kompresijske preobremenitve sprednjega dela stopala.
Dejavniki tveganja za nastanek Mortonovega nevrinoma so preobremenitve sprednjega dela stopala zaradi spredaj ožje obutve s pretrdim ali obrabljenim podplatom. Diagnozo postavi specialist za stopalo z natančnim kliničnim pregledom in diagnostičnim injiciranjem anestetika s kortikosteroidom ali brez njega v boleče mesto.
Zdravljenje: (1) razbremenitev stopala, (2) spredaj širša obutev z ustrezno podporo stopalnega loka in z vložkom za blaženje obremenitev, (3) protibolečinsko obsevalno zdravljenje, na primer laser ali ultrazvočno obsevanje, (4) lokalno injiciranje kortikosteroida ima ponavadi začasen protibolečinski učinek, (5) pogosto je potrebna kirurška odstranitev zadebelitve živca v medprstju in sprostitev vezivnega tračka nad njo.
Nenadna bolečina v zadnjem delu kolena in goleni
Sindrom utesnitve poplitealne arterije. Poplitealna arterija leži v zadnjem delu kolenskega sklepa in je lahko pri odrivu med tekom utesnjena med tetivo medialne glave mišice gastroknemiusa in medialni kondil stegnenice. Zaradi ponavljajočega se draženja med tekom se lahko stena arterije s časom poškoduje, razširi (anevrizma) ali zoži (tromboza, stenoza). Sindrom je razmeroma redek, pogostejši je pri moških, vendar vzrok za to še ni ugotovljen. Bolečina, ki je ponavadi nenadna in lahko huda, se pojavi po pretečeni določeni razdalji v zadnjem delu kolena in goleni.
S slikovnimi preiskavami žilja diagnozo potrdimo in ocenimo stopnjo žilne okvare.
Zdravljenje je konservativno in je večinoma neuspešno. Cilj operativnega zdravljenja je sprostiti arterijo na mestu utesnitve in z žilno premostitvijo (by-pass ali žilni vsadek – graft) povrniti normalen pretok krvi na mestu okvare arterijske stene.
***
Tako: že videno, že prebrano; želimo pa, da vam bo vedenje prišlo prav v dobro tekaške izobrazbe, ne pa v praksi.
Arhiv Delovih edicij
Članek je objavljen v prilogi Dela in Slovenskih novic maraton
