»Rodil sem se pred 55 leti v mestu Šanghaj, kjer sem tudi odraščal,« pove Chen Shi Ning. »Tam sem obiskoval osnovno in srednjo šolo, študiral pa sem v več državah. Začel sem v Pekingu, glavnem mestu Kitajske, študij pa sem nadaljeval v nekdanji Jugoslaviji kot nagrajeni študent pri študentski izmenjavi. Nato sem se za tri leta vrnil na Kitajsko, se zaposlil in se spet podal na pot. Podiplomski študij sem nadaljeval v Sloveniji, v Mariboru. Kot univerzitetni diplomirani inženir strojništva sem nekaj časa delal v mariborskem Tamu pri sodelovanju med našo tovarno in kitajskimi podjetji. Iskal in navezoval sem stike s partnerji iz Kitajske. Potem so se začele težave v tovarni avtomobilov, država je razpadla.«
S tai či čuanom (tai či) in či gongom se je srečal že v otroštvu, navdušil ga je oče, ki je bil profesor na univerzi, kjer so poučevali tradicionalne kitajske veščine. »Tudi mama je bila profesorica na univerzi, vendar je delovala v filozofski smeri,« pove Chen Shi Ning. »Oba sta vadila tai či čuan in či gong že od malega. Včasih smo to počeli v parku, najraje z vrstniki, veliko bolj kot s starši. Veščini sta postali sestavni del mojega življenja.«
Čudno so ga gledali
Chen Shi Ning poudari, da je Slovenija njegova druga domovina. Na Kitajsko se vrača vsaj enkrat na leto, po navadi poleti, ko so tukaj počitnice oziroma dopusti. »Tja peljem učence, ki jih zanima domovina tai či čuana in či gonga. V obe smeri potujem z veseljem: ko grem na Kitajsko in ko se vračam v Slovenijo.«
Mojster zelo lepo govori slovensko in je tudi sodni tolmač za kitajski jezik. »Med študijem v Črni gori smo najprej govorili srbohrvaško, že v srednji šoli sem se učil ruščine, in to je bila dobra podlaga za učenje drugih jezikov. Na praksi sem bil v Sloveniji, pozneje še na specializaciji, zato lahko rečem, da je slovenščina težja kot srbohrvaščina. Jeziku in okolju sem se hitro prilagodil, slovenskega jezika pa se še vedno učim. Kot tolmač moram večkrat na sodišče, ampak, saj veste, tam po navadi ni prijetnih zadev. Poleg tega sem spremljal kitajske delegacije na obisku v Sloveniji in ob tem prevajal iz kitajščine v slovenščino in obratno.«
Ko je prišel k nam, so le redki ljudje poznali tai či čuan in či gong. »Sprva so nas malo čudno gledali, ko smo vadili v parku,« pravi in doda, da je bilo z leti vse več zanimanja za obe veščini. »Zdaj je to moje poslanstvo, hkrati pa sem ponosen, da lahko širim to dejavnost v Sloveniji. Tai či čuan ni samo vadba, je dosti več, filozofija, kitajska miselnost. Kitajci vadijo povsod, tudi v službah med odmori.«
Boj kače in ptice
Tai či čuan je tradicionalna kitajska veščina gibanja, prepoznavna po tihih, počasnih in mehkih gibih, ki jih Kitajci pogosto primerjajo z valovi neprekinjenega toka Dolge reke. To je preplet borilne veščine, daoistične tehnike dihanja in klasične kitajske filozofije. Ime opisuje dve ideji: prva, tai či, pomeni najvišji pol, druga, čuan, pa pest.
»Načela so zasnovali daoistični menihi, ki so se umaknili pred svetom v gore ter se posvečali opazovanju narave in njenih zakonov,« razlaga Chen Shi Ning. »Najzgodnejši mojstri so skoraj že mitični liki, tudi Zhang Sanfeng, o katerem kroži legenda, da je nekoč opazoval boj med kačo in ptico, ki ga je navdihnil, da je izpopolnil svoj slog gongfuja, iz česar naj bi se razvile kitajske mehke ali notranje borilne veščine.«
Tai či čuan naj bi nastal pred prvim tisočletjem, najzgodnejši zapisi segajo v čas dinastije Tang (618–907). Zaradi pogostih bojev so bile borilne veščine zelo cenjene. Glavni med mehkimi borilnimi veščinami je postal slog, imenovan čen, ki ga je izumil Chen Wangting, vojak v cesarski vojski dinastije Ming (1368–1644). Sprva je bila to družinska skrivnost, dandanes pa je priznan kot najstarejši in predhodnik vseh šol tai či čuana. Najpomembnejše so jang, vu in hao.
Preprečuje staranje
In kaj je či gong? »To je starodavna, več kot 5000 let stara umetnost negovanja zdravja, pri kateri z dokaj preprostimi gibi uravnavamo in plemenitimo življenjsko energijo či,« odgovarja Chen Shi Ning. »Poudarek je na dihanju in umu. Telesni gibi so veliko preprostejši in lahki v primerjavi s tai či čuanom, ki je veščina, pri kateri je zelo pomembno urjenje notranje energije, zato ga pogosto vadimo skupaj s či gongom. Lahko bi rekli, da sta kot plamen in olje. Tai či čuan je plamen svetilke in či gong olje, ki mu daje življenje. Torej imata veliko skupnega in se lepo dopolnjujeta.«
Že v starih časih je či gong veljal za učinkovito metodo za odganjanje bolezni in podaljšanje življenja, za kar obstajajo tudi materialni dokazi. »Naši predniki, ki so živeli v neugodnem in vlažnem okolju, so ugotovili, da lahko z določenimi gibi in dihanjem spodbudijo kroženje krvi in čija, raztezajo vezi in mišice ter krepijo kosti. Tako so blažili in odganjali različne bolezni,« je povedal Chen.
»Značilnost vadbe či gonga je združevanje telesnih gibov, dihanja in misli za preprečevanje in zdravljenje bolezni. Njegovo široko področje blagodejnega delovanja bi lahko zajeli v štiri splošne glavne učinke, ki so danes tudi znanstveno dokazani: vadba povečuje vitalno energijo, zvišuje odpornost in preprečuje bolezni, ohranja in krepi psihofizične sposobnosti, preprečuje prezgodnje staranje in podaljšuje vitalno aktivnost v visoki starosti.«
