GIBANJE

Starši, bodimo vzor

Objavljeno 23. avgust 2014 20.00 | Posodobljeno 23. avgust 2014 20.00 | Piše: Živa Slokan

Vpliv gibanja na razvoj otroka.

Ob besedi gibanje sprva pomislimo na šport in kurjenje kalorij, a gibalne veščine pomenijo za otroka mnogo več kot le spretnost. Kot poudarja pediatrinja in doktorica nevroznanosti, Tina Bregant, dr. med., iz zdravstvenega doma Medvode, gibanje vpliva tudi na razvoj in zorenje gibalnega sistema, sooblikuje senzorične sisteme in vpliva na nastanek mrežja v osrednjem živčevju, ki zajame tudi višje kognitivne dejavnosti. Igre oziroma vaje zaznavanja

Sogovornica pove, da otrok najprej usvoji položaj svojega telesa v prostoru, s hojo in gibanjem pa začne odkrivati tudi širši svet: »Možgani so do sedmega leta prvenstveno senzorični procesor, šele kasneje postanejo gibalni in miselni, zato je sila pomembno, kako jih v tem obdobju 'hranimo'.« Z otroško igro lahko naše najmlajše spodbudimo na različnih področjih: »Taktilno stimulacijo denimo spodbujamo z gnetenjem testa, barvanjem, igrami z vodo, presajanjem rož, propriocepcijo vadimo s premagovanjem ovir, skakanjem na trampolinu, plezanjem po vrvi, pomočjo pri nošenju lažjih vrečk ali potiskanju sesalnika, ravnotežnostne aktivnosti spodbujajo guganje, hoja po gredi ali plezanje skozi predor, načrtovanje motoričnih aktivnosti omogoča hoja po labirintu, cestišče za igro z avtomobilčki, vonj in okus pa lahko trenirajo z okušanjem in vonjanjem z zaprtimi očmi.«

Prvi matematični problemi

Tudi s prvimi matematičnimi zapleti, ki marsikomu že v osnovni šoli grenijo življenje, se v resnici srečamo že v zgodnjem otroštvu: »To nista aritmetika in geometrija, ampak telesni problemi. Prve matematične probleme otrok rešuje že kot dojenček, ko leži na trebuhu in gleda oddaljeno igračo ter razmišlja, koliko je oddaljena in kako bi jo dosegel: naj stegnem roko, naj se kotalim ali naj se raje prekucnem? To želimo od naših možganov tudi v šoli, le da problemi takrat načrtno postanejo abstraktni. Za prehod na te pa je nujno prej usvojiti konkretne, telesne probleme in načine reševanja. Kdaj se učimo matematike? Ko smo stari deset ali ko začnemo korakati po ritmu ena-dva, ena-dva, otroška koračnica? V predšolskem obdobju otrok prek svojega telesa torej spoznava zakonitosti, ki kasneje veljajo v življenju. Gibalno spretni otroci pa so zmožni hitro in kakovostno usvajati nove, zelo specifične veščine, ki jim olajšajo tudi kognitivni razvoj.«

Jabolko ne pade daleč

Dr. Bregantova razlaga, da je tudi v Sloveniji, kot povsod na zahodu, vedno več otrok s čezmerno težo, pri nas prevladujejo fantje: »To je povezano predvsem s kakovostjo življenja, debeli otroci namreč ne prihajajo iz premožnih družin. Ne jejo kakovostne hrane in se premalo gibljejo. Narobe je, da za to krivimo šolo. To je odgovornost staršev. Bolj kot to, da z otroki delamo domače naloge, se mi zdi pomembno, da jim priučimo zdrav življenjski slog. To pomeni, da ne uporabljamo za vsako figo avta, da jemo zelenjavo, pijemo vodo in podobno. Če tako živimo sami, bo otrok dobil pravo sporočilo in to avtomatsko ponotranjil. Skupaj pojejmo zajtrk, ga v šolo pospremimo peš, s kolesom ali skirojem, ko pridemo domov, pa se ne zleknimo na kavč, ampak splezajmo na bližnji hrib. Otrok se bo počutil, kot da je na vrhu sveta, občutil, kako prijetno je premagati napore, nekaj doseči, in tudi tako pridobival samozavest.« Sogovornica nadaljuje: »Mali, predšolski otroci neizmerno uživajo v tekanju in skakanju, pri desetih letih pa je ljubezni do gibanja konec. Zakaj? Ker ne spodbujamo veselja in smo preveč zaščitniški. Še posebno ko otrok shodi in se bojimo, da bo padel ali se udaril. A tudi s padci se otroci učijo kakovostnih gibov. Zato ne bodimo 'bergle' in jih ne ovirajmo, ampak poskrbimo za varno, a še vedno zanimivo gibalno dejavnost.« Kot pravi, tudi ne bi smeli prekinjati včasih že nekoliko nasilne igre fantov, ki se kot kužki ravsajo in valjajo, saj naj bi pri njih spodbujala možganski nevrotrofični faktor, ki je v osrednjem in perifernem živčevju povezan z razvojem živčnih celic. Gibanje pa je pomembno še zato, ker s skupinskimi športi in igrami navezujemo socialne stike. »Pomanjkanje telesne aktivnosti lahko vodi do sodobnih bolezni, kot sta diabetes in debelost. Sledita še nespretnost in nerodnost, ki lahko vodita tudi do pomanjkanja samozavesti in kasneje do hujših psihičnih težav,« še pove dr. Bregantova, sicer tudi mamica treh otrok. 





Deli s prijatelji