Prehranjevanje je pravzaprav odraz našega nadzora nad telesom, če pogledamo bolj odnosno, bi lahko rekli, da gre za pogrešanje neke organizacije, predvidljivosti v družini ali pa sproščenosti,« pojasnjuje Eva Erpič, univ. dipl. socialna delavka, specializantka psihoterapije, avtorica knjige Kako te imeti rad? in predsednica društva Človeška toplina. »Odvisnost od hrane je, tako kot vse ostale oblike odvisnosti, način, kako se rešiti pred določenimi čutenji, bolečinami, praznino, ki velikokrat nastane med mamo in očetom, otroci pa jo čutijo in odigravajo po svoje. V takšni družini je navadno ogromno hrepenenja, ki ga nikakor ne morejo zadovoljiti ali potešiti.«
Prednjačijo ženske
Motenj hranjenja je veliko, poznamo predvsem anoreksijo oziroma neješčost ali odpor do hrane, bulimijo, prenajedanje z izzvanim bruhanjem, ortoreksijo, to je obsedenost z zdravo prehrano, kompulzivno prenajedanje, bigoreksijo, obsedenost z mišičastim telesom, ki je značilna predvsem za moške, pregoreksijo, ki je obsedeno kontroliranje teže med nosečnostjo in po porodu, pa še marsikatero nezdravo štetje kalorij ipd. bi se našlo. »Če govorimo o motnjah, verjetno še vedno prevladuje bulimija, vendar je tukaj statistika vedno vprašljiva, saj so zasvojenosti zelo povezane z občutki sramu. Veliko ljudi ne poišče pomoči, sploh ne v začetnih fazah bolezni,« pove Erpičeva, ki ugotavlja, da se z motnjami hranjenja spopadajo tako moški kot ženske. »Ženske so sicer še vedno v ospredju, a ne pozabimo, da je danes poleg prehranskih motenj v ospredju tudi veliko lepotnih posegov, ki so prav tako poskus, da bi na hitro spremenili to, s čimer se ne znamo spopasti – torej z našo notranjostjo,« opozori. »In tudi tu lahko vidimo, da med moškimi in ženskami ni velike razlike. Morda bi pri ženskah omenila le obdobje nosečnosti, ko je normalno, da narava poseže v naše telo in je to takrat še toliko težje nadzorovati. Takrat je nujno, da se znamo soočiti sami s sabo, s svojo samopodobo, se sprijazniti z drugačno obliko telesa, a tega nekatere ženske ne zmorejo in se bojijo sprememb.«
Priznanje
Odvisnost se začne razvijati že v mladosti, a kot pojasnjuje sogovornica, je težko začrtati jasno mejo, kdaj oseba prestopi prag nevarnega vedenja: »Je pa običajno začetek povezan z nekim stresnim dogodkom. Težko bi poenotili razloge za motnje hranjenja, morda znotraj ene oblike, recimo, za bulimijo so značilni avtoritativni sistem družine in veliko kaosa, nejasnih mej, velikokrat je v ozadju spolna zloraba. Pri anoreksiji so v ozadju velikokrat zelo stroge družine, kjer so pomembni zunanji videz, ogromno pravil, obsedenost s čistočo.«
Prvi korak k zdravljenju je kakor pri drugih odvisnostih priznanje, pravi Erpičeva: »Najprej se mora oseba zavedati, da ima težavo, in se odločiti za pomoč. Potem pa je seveda pomembno, da poskrbi čisto za osnovno zdravje. Težko je namreč izvajati psihoterapijo pri osebi, ki nima več moči za normalne življenjske funkcije. Ko je vse to urejeno, je treba začeti iskati vzroke in slediti čustvom, ki jih je bilo treba nadzorovati z vnosom hrane. Čustva zreguliramo in postanejo manjša grožnja. Gre pa seveda za dolgotrajen proces, v katerem se mora oseba naučiti delovati drugače, poskrbeti zase, uravnavati čustva, razumeti, kaj se dogaja.«
