Živi in pusti živeti je vsekakor eden od motov, ki se jih poskušam držati v življenju. Vsak dan posebej. Zato se vsakič, ko me prime, da bi se pridružila kakšni debati, da ta je pa tak in tak, poskušam opomniti, da tega nimam pravice početi. Ker ne poznam ozadja. Še predobro vem, kakšen je občutek, ko ti kdo sodi, ker misli, da o tebi ve vse, v resnici pa te sploh ne pozna. Ali pa preprosto sklepa na podlagi tistega, kar misli, da ve. Ljudje takšni pač smo, že po naravi. In tega se je dobro zavedati, da vsaj kdaj pa kdaj dojamemo, kako škodljivo je lahko takšno razmišljanje.
Ko sva zadnjič sedeli z mojo Urško na kavi, te so nekako najin sobotni ritual, sva debatirali ... Pravzaprav sploh ne vem več o čem. Spomnim pa se, da sva prišli do zaključka, da so čustva med dvema človekoma zares jasna izključno in samo njima (pa še to ne vedno). Prijateljice so velikokrat moj kompas in kažipot. A odločam se še vedno na podlagi tega, kar mislim in čutim jaz, ne drugi. In naj jim še tako razlagam, kakšen odnos imam z nekom – posledice bom nosila sama. Nekomu tretjemu je včasih preprosto nemogoče pojasniti (pa naj te pozna še toliko let), kaj točno se dogaja s tabo in tvojim partnerjem, bivšim, zdajšnjim ali potencialnim. Jaz to razumem, one pa tudi. Ker se jim dogaja isto. In smo hvalabogu toliko zrele, da se tega zavedamo in to spoštujemo.
A seveda se v življenju trkom ne moremo izogniti. Ne vedno. Predvsem ko imajo ljudje, ki so ob tebi, preveč časa za razmišljanje. Takrat rado poči. Pri meni se to ne zgodi ravno velikokrat, a ko se, razumljivo, boli. Prej ali slej sicer pridem do zaključka, da ni vredno. Življenje je tako kratko in minljivo in tako škoda ga je zapravljati za tiste, ki nimajo smisla ali volje ali moči, da bi gradili na sebi, in namesto tega raje uničujejo druge.
Takrat se vedno spomnim, da je včasih dobro imeti slab spomin. Čeprav ga v resnici nimam. Nikoli ali vsaj zelo redko pozabim na rojstne dneve mojih ljudi, v minulih dneh, ko sem bila na dopustu, sem poklicala tri. Tudi telefonske številke, obletnice, praznike in datume (sploh če je napovedan kakšen žur) si odlično zapomnim.
A kot rečeno, kdaj pa kdaj je nujno na kaj tudi pozabiti. Ker samo na ta način lahko oprostiš. In ko oprostiš, se lažje diha. Jaz svojo bolečino prepogosto vlačim za sabo, zdaj pa sem se zavestno odločila, da imam tega dovolj. Zato sem se prisilila, da sem pozabila na slabo voljo, svojo energijo pa sem raje posvetila stvarem in ljudem, ki me navdihujejo. Ni jih malo v mojem življenju, hvalabogu.
Moj omiljeni pisec don Miguel Ruiz je enkrat ugotovil: »Ne jemljite osebno tega, kar ljudje delajo, čutijo, mislijo ali rečejo. Imajo svoje mnenje, ki sloni na njihovem vrednostnem sistemu. Kar koli torej mislijo o vas, pravzaprav mislijo sami o sebi.«
