Ščitnica potrebuje jod

Kot ocenjuje stroka, se ozaveščenost o boleznih ščitnice in preventive zadnja leta povečuje, po drugi strani pa številne in včasih tudi nasprotujoče si informacije težko vrednotimo, zato se velja o vsakršnih težavah ali dvomih posvetovati z zdravnikom. Zdravljenje najpogostejših obolenj je praviloma zelo učinkovito in varno, tudi sicer zelo redek rak ščitnice, ki ga je zgolj za odstotek vseh oblik raka in o katerem je zadnje mesece v slovenskih medijih več govora, je največkrat zelo dobro ozdravljiv.

Svetovni dan ščitnice, žleze z notranjim izločanjem metuljaste oblike, ki jo najdemo v vratu pred sapnikom, zaznamujemo 25. maja, ko stroka še glasneje poudarja pomen preventive, ki lahko pomaga do ustreznejšega delovanja te žleze. Spomnimo, naloga ščitnice je tvorba hormonov, ki med drugim vplivajo na delovanje srca in črevesja, mišice, kosti, presnovo maščob, ogljikovih hidratov in beljakovin, razvoj organizma v obdobju rasti in tudi na razpoloženje. »Za normalno delovanje ščitnice je najpomembnejši ustrezen vnos joda. To je še zlasti pomembno med nosečnostjo in dojenjem, saj sta prehod joda iz matere v plod ter prehod joda z mlekom v dojenčka ključna za normalno delovanje ščitnice pri plodu oziroma dojenčku,« pojasnjuje izr. prof. dr. Simona Gaberšček, dr. med., s Klinike za nuklearno medicino UKC Ljubljana. »Ustrezen vnos joda zagotavljamo z uživanjem jodirane kuhinjske soli, kar mora biti na embalaži ustrezno označeno. Jodiranje kuhinjske soli je v Sloveniji zakonsko urejeno, uporaba te nam tako zagotavlja ustrezen vnos joda. Odsvetujemo uporabo premalo jodiranih ali nejodiranih soli, kar pa v zadnjih letih pri bolnikih včasih zasledimo. Značilen primer je himalajska sol, ki skoraj ne vsebuje joda. Pomembna je tudi opustitev kajenja, predvsem pri bolnikih z bazedovko, avtoimunsko obliko ščitničnega obolenja, ki imajo pogosteje tudi prizadete oči.«

Pri ščitničnih obolenjih so najpogostejše vozličaste spremembe v ščitnici. Če je ta povečana in vsebuje enega ali več vozličkov ter deluje normalno, govorimo o evtirotični nodozni golši, pojasnjuje sogovornica: »Druga zelo pogosta skupina ščitničnih bolezni so avtoimunske bolezni ščitnice, torej bolezni, pri katerih gre za motnjo v prepoznavanju lastnega tkiva. Med njimi je najpogostejši hashimotov tiroiditis, pri katerem imajo bolniki v serumu zvišano koncentracijo protiteles proti tiroglobulinu in/ali proti ščitnični peroksidazi. Pri hashimotovem tiroiditisu lahko ščitnica deluje normalno, preveč ali premalo. Običajno poteka bolezen tako, da krajšemu obdobju prevelikega delovanja ščitnice sledi različno dolgo obdobje normalnega delovanja, temu pa premajhno delovanje, ki je potem običajno trajno. Bazedovka ima bolj neugoden potek. Bolniki imajo zvišano koncentracijo protiteles, ki se vežejo na ščitnične celice in jih stimulirajo. Zaradi tega se običajno razvije čezmerno delovanje ščitnice, ki je lahko zelo izraženo. Približno polovica bolnikov ima prizadete tudi oči oziroma ščitnično orbitopatijo. Drugi najpogostejši vzrok za čezmerno delovanje ščitnice je avtonomno tkivo v ščitnici, ki deluje povsem samostojno in proizvaja prevelike količine ščitničnih hormonov. Nastane kot posledica mutacije na ščitničnih celicah in je pogostejše pri starejših.«

Pomembna 
je tudi dednost

Kot že omenjeno, je pojavnost ščitničnih obolenj povezana s preskrbo z jodom. Podatki kažejo, da je na območjih, kjer je vnos te snovi premajhen, večja pojavnost golše. Z uporabo ustrezne soli lahko torej zagotovimo normalno delovanje in velikost zdrave ščitnice, v Sloveniji nezadostna preskrba z jodom ni več poglavitni razlog za pojav te tegobe, nadaljuje izr. prof. dr. Gaberščkova: »Poleg pomanjkanja joda lahko na pojav golše vpliva zlasti dednost, drugi dejavniki so manj pomembni, podobno kot ostale ščitnične bolezni pa je tudi golša pogostejša pri ženskah. Pri avtoimunski bolezni ščitnice prispeva dednost k pojavu bolezni približno 80 odstotkov, zato je zelo pomembno, da na bolezen pomislimo tudi pri družinskih članih bolnika. Opisujejo, da poleg dednega dejavnika k pojavu avtoimunskih bolezni prispevajo tudi ženski spol, stres, vnos joda, kajenje, različna zdravila, okužbe in podobno.«

Premajhno delovanje ščitnice oziroma hipotirozo zdravijo s preparati, ki vsebujejo hormon tiroksin. »Ščitnica sicer izloča pretežno tiroksin (T4), v manjši meri pa tudi trijodtironin (T3). Večina T3 nastane pozneje v različnih tkivih iz T4 pod vplivom posebnih encimov. T3 je aktivna oblika hormona, T4 je veliko manj aktiven. Tudi T4, ki ga vsebujejo zdravila za zdravljenje hipotiroze, se v telesu pretvori v tolikšno količino T3, kot je potrebujemo. Vsa strokovna priporočila navajajo, da je terapija s T4 najbolj ustrezen način zdravljenja hipotiroze,« nadaljuje sogovornica. Čezmerno delovanje ščitnice ali hipertirozo zdravijo različno. S hipertirozo, ki je posledica bazedovke, se najprej spopadejo z zdravili, ki znižujejo koncentracijo ščitničnih hormonov in s tem blažijo simptome, če pa se bolezen ponavlja, če je z zdravili ne umirijo ali če bolnik zdravil ne prenaša, se najpogosteje odločijo za zdravljenje z radioaktivnim jodom, redko za operacijo. Hipertirozo, ki je posledica avtonomnega tkiva v ščitnici, najučinkoviteje zdravijo z radioaktivnim jodom, zdravljenje, kot poudarja izr. prof. dr. Gaberščkova, je povsem varno.

O svojem boju z rakom ščitnice je nedavno javno spregovorila zvezdnica Rebeka Dremelj, gre za sicer najpogostejši rak endokrinih žlez, a zajema le odstotek vseh oblik raka, torej gre za redko bolezen, še sklene sogovornica: »Čeprav ob ultrazvočnem pregledu ščitnice odkrijemo vozličke pri zelo velikem številu ljudi, je rak redka bolezen. Le 5 do 10 odstotkov teh vozličkov je sumljivih za raka ščitnice. Nekatere vozličke lahko najdemo samo s pomočjo ultrazvoka, nekateri pa so tako veliki, da jih lahko bolniki sami opazijo kot oteklino na sprednjem spodnjem delu vratu. Običajno ne povzročajo večjih težav, včasih pa bolniki navajajo tiščanje v vratu, občutek tujka, redkeje težave z dihanjem ali požiranjem. Z zdravljenjem raka se sicer ukvarjajo kolegi na Onkološkem inštitutu, na splošno pa lahko rečem, da so najpogostejše oblike raka ščitnice zelo dobro ozdravljive, nekatere, na srečo zelo redke, pa slabše.«