»Upal bi si trditi, da obstaja veliko dejavnikov, ki lahko poslabšajo že diagnosticirano depresijo,« je v enem od svojih člankov zapisal dr. Christian A. Meissner, psiholog z univerze v Teksasu. »Eden od njih je tudi obisk zdravnika.«
Prva ovira
S to izjavo je Meissner komentiral izsledke ameriške raziskave, ki pravi, da zdravniško pomoč pri depresiji poišče 74 odstotkov prizadetih oseb, 50 odstotkov teh pa iz ambulante odide z napačno diagnozo vzroka. Starejše osebe so še v večji nevarnosti, depresijo se pri njih pogosto povsem spregleda. Tako splošni zdravniki kot starostniki sami njene simptome preprosto pripišejo staranju in jih uvrščajo med posledice senilne demence. Prav s tem pa je postavljena prva ovira na poti do uspešnega zdravljenja, ki bi moralo potekati na več ravneh.
Korist vadbe
Tako sodobne teorije kot praksa med drugim kažejo, da bi morala biti sestavni del zdravljenja depresije tudi telovadba. Z njo se izboljšuje pretok krvi do možganov in skozi njih, dvigne se razpoloženje, okrepi samozavest in ublaži se stres.
Celo brez posebnih zdravil in psihoterapije je z njo mogoče doseči presenetljive rezultate, so dognali britanski strokovnjaki. Na žalost pa se ljudje z depresijo, zlasti starostniki, vadbi izogibajo. Volja po telovadbi upada sorazmerno s starostjo, kar je opaziti celo pri ljudeh, ki so v mlajših letih redno vadili, so zapisali v publikaciji The New England Journal of Medicine. Prav s tem pa se neredko strne začarani krog, iz katerega vrnitve k zdravju ni več.
Kar je v resnici vredno obžalovanja, saj bi bilo stanje mogoče izboljšati na sila preprost in ne invaziven način, to je z redno, vsakodnevno vadbo.
