ŠOLAR

Ročne spretnosti razvijajo voljo

Objavljeno 20. avgust 2014 18.00 | Posodobljeno 20. avgust 2014 18.00 | Piše: Klavdija Miko

Koncentracija in učenje.

Kako pomembna je v obdobju obsežnega znanja in dostopnosti do svetovnega spleta, kjer je mogoče kadar koli dobiti kateri koli podatek, vzgoja volje in koncentracije za učenje? Na vprašanja odgovarja strokovnjakinja za vzgojo prof. dr. Zdenka Zalokar Divjak, univ. dipl. psih., spec. logoterapije.

Kaj vse naj starši dorečejo s svojimi otroki pred začetkom šolskega leta?

Tudi med počitnicami je čas, da skupaj naredimo pregled preteklega šolskega leta. Večina otrok ima svoja močna in tudi šibka področja učenja. Predvsem v prvi triadi jih ima dosti težave z branjem. Branje je res eno od najbolj zahtevnih miselnih področij, vendar ne gre samo za to, da bi se otrok naučil brati, temveč mora biti cilj, da bo sam posegal po knjigi. Vedno prisegam na pravljice in otroško literaturo, ki jim je privlačna, zato je prav, da med počitnicami veliko zahajamo v knjižnico in si tudi starši vzamejo čas in berejo otrokom. Ne gre torej samo za »priganjanje«, naj berejo, ampak predvsem za čustven odnos do vsebine, ki jo ponuja knjiga. Tudi vsa druga področja, predvsem naravoslovne vsebine, lahko dodelamo, obnovimo, popestrimo z novim znanjem, če skupaj hodimo na izlete, opazujemo naravo ali pa z leksikoni odkrivamo skrivnosti narave in življenja. Menim, da to velja za vse starostne skupine osnovnošolskih otrok, saj otroci zelo potrebujejo odrasle, da jih po posredni poti vodijo do različnega znanja.

Najbrž ne bo učinka, če bi šolarju v zadnjih počitniških dneh skušali dopovedati, da mora biti odgovoren do šole, domačih opravil, kajne? Kateri so koraki za razvijanje odgovornosti?

Na vseh vzgojnih področjih opažam, da starši uporabljajo preveč besednih navodil v obliki razlag in pojasnjevanja, namesto da bi z vzorom in konkretnimi zahtevami razvijali odgovorno vedenje pri otrocih. Moje pravilo je, da se o delu in učenju ne pogaja. V današnjem duhu časa je prevladalo stališče, da naj se otroci vsega učijo »prek igre«, da sta učenje in delo zabava. Tako so se starši pootročili in delajo namesto otrok, saj so ti zelo bistri, hitro ugotovijo, da nečesa, kar je igra, pač ni treba jemati resno. Velikokrat poudarim, da tako tudi starši izgubljajo zaupanje. Naši starši so nam zaupali, za šolsko in domače delo so nam dali jasno vedeti, da je to naša dolžnost, in tako smo avtomatično razvijali tudi odgovornost. Danes se to dela preveč na verbalni ravni, »moraš se učiti, moraš biti odgovoren«, hkrati pa otroku stalno stojijo za petami, »organizirajo« njegovo življenje z dejavnostmi, celo prijatelje mu izbirajo.

Učenje naj ne bo edina naloga.

Življenje je sestavljeno predvsem iz odnosov, ki jih moramo vsakodnevno gojiti, in nalog, ki jih je treba opraviti. Odnosi se razvijajo z našim skupnim bivanjem – prek aktivnosti, ki jih radi počnemo in tudi moramo početi. Otrok bi moral biti najprej bivanjsko zasidran v družini in šoli, da gre potem z gotovostjo v svet. Naši pa so že od četrtega leta še popoldne na dejavnostih, pri tujih vzgojiteljih in tako ostane premalo časa za varnost, zaupanje, ki sta temelj vsakega odnosa. Ta storilnostna naravnanost jih izčrpa in potem v svojih najbolj plodnih obdobjih postanejo zdolgočaseni mladostniki.

imageKako šolarja pripraviti na učenje? To, da mu pravimo, naj se trudi, ni dovolj?

Kar se tiče priprave na učenje, je najprej treba ozavestiti, da je učenje otrokova naloga, in ne naloga staršev. Starši morajo šolske obveznosti postaviti na prvo mesto in tako postane otroku jasno, da ni drugih dejavnosti, ni igre, dokler se ne nauči, ne napiše nalog. Potem so na vrsti domača opravila in nato druge aktivnosti, igra. Ker je vsak otrok drugačen, pa je treba najti tudi vzgojne prijeme, da sprejme učenje za svojo odgovorno nalogo. Nikakor pa ni nobene potrebe sedeti z njim, ga učiti, stalno preverjati, kaj se je naučil, ker s tem prevzemajo starši odgovornost nase. Žal tudi mnogo učiteljev naloži to odgovornost staršem z navodili, da se je treba z otroki ukvarjati, z njimi delati za šolo itd. Učitelj je prav zato tudi pedagog, da sankcionira učenca, ne pa staršev, če učenec ne naredi naloge ali ne zna. Otroci so samostojne osebnosti in morajo prevzemati posledice svojih dobrih in slabih dejanj. Pri nas je v šolah prav nenormalno stanje, da ima skoraj tretjina učencev dodatno pomoč. Zakaj? Po vseh strokovnih merilih jih ima v najslabšem primeru od dva do štiri odstotke učne težave, drugo je načrtno delanje intelektualnih in čustvenih invalidov.

V čem se kaže neuspešnost učenja?

Neuspešnost učenja še vedno preverjamo z ocenami, kar pa se je tudi izrodilo, saj imamo v glavnem preveč odličnih in prav dobrih učencev, neuspešnih sploh ni.

Kako se učiti, da bo učinek čim večji? Kako spodbuditi zanimanje za učenje? Motiviranje je težavno, če je snov neživljenjska, mar ne?

Prepričana sem, da je učiteljeva osebnost tista, ki naredi dobre učence, ne samo v učnem smislu, ampak gledano celostno, v razvoju osebnosti otroka in mladostnika. Učitelj je najprej vzor, takšen kot se oblikuje in raste v svoji življenjski naravnanosti in vedno deluje kot celota, torej ne samo, kar pove. Ker se dosti pogovarjam z otroki, mi povedo, da so jim najboljši učitelji matematike, geografije, naravoslovja, ker jih doživljajo kot zahtevne in pravične ter obenem zabavne. Gre torej za to, da ne izberejo lažjih predmetov, ampak je merilo učiteljeva osebnost. Balasta pa je v naših učnih programih preveč in žal so se otroci navadili snov naučiti na pamet. Sledi pozabljanje.

Kako pomembna je koncentracija, če imava v mislih tehnike učenja?

Koncentracija je povezana s celotno otrokovo osebnostjo. Ogromno dejavnikov vpliva nanjo, vendar bi izpostavila predvsem »normalno življenje«. V mislih imam življenjski ritem, ki da otroku možnost, da se ob prihodu domov malo razgleda, pospravi, naredi šolske in domače obveznosti, ima čas za igro itd. Vsaka stvar in opravilo zahtevata zbranost, da ne delamo mimogrede. Če otroci vidijo nas odrasle, da samo hitimo, na hitro skuhamo, najemamo hišne pomočnice, ne bodo živeli umirjeno. Vzgoja volje, zbranosti spet zahtevata, da se vsaki stvari posvetimo in jo naredimo najbolje po svojih močeh. Kadar imamo čas, lahko od otroka umirjeno zahtevamo, naj popravi narejeno, izboljša, in tako se zbranost povečuje. Če smo sami napeti in v stiski s časom, to čuti in bo izkoristil priložnost, da stvari naredi površno in na hitro. V šoli je tudi premalo predmetov, ki bi razvijali ročne spretnosti. Te so idealne za razvoj volje in koncentracije.





Deli s prijatelji