Psihologinja Andreja Križan Lipnik, svetovalna delavka v Vrtcu Rogaška Slatina, poudarja, da otroku ne smemo prikrivati resnice o smrti, češ, majhen je še, prizanesimo mu s težkimi temami. »Umiranje, smrt in žalovanje so tako kot rojstvo, igra, delo, ples, radost in veselje del življenja. Otrok spoznava življenje v vsej njegovi raznolikosti, tudi v stiski, žalosti in realnosti umiranja. Seveda je najbolje, da se z umiranjem najprej sreča zunaj svojih najtesnejših odnosov, saj je ta pot spoznavanja smrti zanj najmanj obremenjujoča.«
Prikladen čas za skupna razmišljanja o tej temi so ravno dnevi okrog 1. novembra pa tudi, ko pred blokom visi črna zastava, ko na družinski grob nesemo šopek rož, ko vidimo ali ko smo vključeni v pogrebni sprevod, ko na sprehodu naletimo na mrtvo žival. »Ob takih priložnostih ima otrok neposredno možnost za spraševanje, mi pa dolžnost, da mu skrbno odgovarjamo. Naši odgovori morajo biti iskreni, hkrati pa prilagojeni njegovemu razumevanju. Ne odgovarjajmo več, kot je vprašal. Počakajmo, da se v njegovih razmišljanjih porodi novo vprašanje, in takrat je čas za dodatna pojasnila.«
Nekateri ljudje smrt prikazujejo z nepravilnimi izrazi, zato si jo lahko otrok narobe predstavlja. Če rečemo, da je umrli zaspal, bo otroka strah, da bo tudi on ali kdo od bližnjih umrl, ko bo zaspal. Prav tako je napačno, če rečemo, da smo nekoga izgubili – zakaj ga ne poiščemo? Tudi razlaga, da je nekdo umrl, ker je bil bolan, lahko otroka prestraši in zmede, zato mu moramo razložiti, da se večina ljudi, ki zboli, pozdravi, razloži psihologinja. Prav tako mu ni dobro pojasnjevati, da smo umrlega pokopali v zemljo – zakaj ga torej ne izkopljemo? Verni pogosto nekoliko nespretno razlagajo, da »ga je bog vzel k sebi, ker ga ima rad, a otrok potem misli, da on in preostali živi niso dovolj dobri, da bi jih Bog imel rad«, opozarja sogovornica. »V zakladnici različnih verstev imamo številne razlage, ki govorijo o tem, da umrli ni izgubljen. Vsekakor je otroku prav povedati tudi zanje. Vsebujejo namreč optimistični pogled, ki pomaga prebroditi stisko izgube mnogo odraslim, zato ni razloga, da jih kot morebitno možnost ne bi omenili tudi otrokom.«
Tudi otrok žaluje
Razumljivo je, da je o smrti najtežje govoriti, ko umre kdo od domačih. Najbližji, skrušeni od bolečine, otroku takrat pogosto ne zmorejo povedati, kaj se je zgodilo. »Ob smrti družinskega člana žaluje tudi otrok. Za žalovanje potrebuje čas in primerno pozornost. Če smo sami žalujoči in nimamo dovolj moči, da bi mu ponudili podporo v njegovem spraševanju in žalovanju, poiščimo pomoč pri sorodniku, ki mu bo morda laže pojasnjeval dogajanje in odgovarjal na vprašanja. Če je le mogoče, naj bo vključen v obred pogreba. V tem primeru je priporočljivo, da pred pogrebom kdo od domačih z njim obišče pokopališče in mu razloži, kako bo potekal obred.«
Bolj ko je bil otrok navezan na umrlega, težje sprejme praznino, ki ob tem nastane. »Najhuje je ob smrti enega od staršev, saj je z njimi močno povezan. Odnos s starši je tudi vir varnosti in brezpogojne ljubezni, ki ju nujno potrebuje za zdrav razvoj. Ob izgubi mame ali očeta, zlasti nenadni, pogosto izgubi tudi ta vir, ki ga mora nujno pridobiti na novo v odnosih, ki se bodo šele vzpostavili. Začasni čustveni in telesni odzivi otroka na izgubo ljubljene osebe so zato povsem pričakovani in del normalnega žalovanja.« Soočenje s smrtjo bližnjega je težka preizkušnja za odraslega in otroka, a »medtem ko odrasel kmalu dojame trajnost izgube, jo otrok dojame šele s časom. Izgubo ljubljene osebe mu pomagamo preboleti tako, da ustvarjamo okolje, v katerem bo kljub njeni odsotnosti občutil, da ga obkrožajo ljudje, ki ga razumejo, ga imajo iskreno radi in skrbijo zanj.«
Pomagajte, ne otežujte
Odzivi otrok na izgubo osebe, na katero je bil navezan, niso enaki, so si pa precej podobni. »Tragična novica ga seveda pretrese, šokira, v začetni stopnji žalovanja jo pogosto najprej zanika in trdi, da je vse v redu. Temu navadno sledi jeza, ker ga je ljubljena oseba zapustila. Lahko tudi misli, da je on kriv, da se je to zgodilo. Preveriti moramo, ali razume razloge za smrt, in mu v primeru povezovanja z njim
samim zelo odločno zagotoviti, da je smrt dogodek, na katerega on ni z ničemer vplival. Nekateri otroci kljub temu poskušajo s povečano pridnostjo doseči, da bi bilo vse tako kot prej. Tega nikar ne spodbujajmo, ampak mu nežno povejmo resnico. Najverjetneje ga bosta sčasoma preplavili žalost in bolečina, kar je normalen in nujen proces, skozi katerega bo sprejel izgubo. Pri otroku pogosto zaznamo žalovanje na obdobja; lahko se veselo igra, se smeji z vrstniki, v naslednjem trenutku pa ga preplavi žalost in zajoče.«
Otroku bo laže, če bo svoje misli, občutke, sporočila, želje s pomočjo odraslega izrazil skozi risbo, pripovedovano in morda zapisano besedo, rimo. Omogočimo mu, da za osebo, ki jo je izgubil, kaj nariše, naredi lepljenko, album, svetuje psihologinja. »V pomoč so lahko tudi otroške slikanice, ki govorijo o izgubi in žalosti, npr. Medvedkov dedek, Sarina vrba, Jazbečeva darila v slovo, Anica in zajček. Morda bomo celo presenečeni, ker bo smrt sprejel bolj hitro, kot smo pričakovali.«
Če pa menite, da je otrokova stiska zelo huda in traja predolgo, poiščite strokovno pomoč. Ne očitajte si, da ste odpovedali, da se niste dovolj potrudili, da ste bili premalo z njim. Verjetno ste naredili vse, kar se vam je zdelo primerno, a včasih kljub temu potrebujemo še pomoč koga drugega. Po nasvet se lahko napotimo k svetovalnemu delavcu v vrtcu ali šoli, morda k psihologu v zdravstveni ustanovi, lahko se obrnemo tudi na društvo Hospic, ki s programom Levjesrčni pomaga otrokom v procesu žalovanja. »Čeprav sta soočenje s smrtjo in žalovanje zahtevni življenjski preizkušnji, so žalost in slovo, tolažba in novi začetki okoliščine, ob katerih dozorevamo tako odrasli kot otroci.«
Kaj otroka najbolj skrbi?
Psihologinja Andreja Križan Lipnik ugotavlja, da otroke, ki so izgubili babico ali dedka, pogosto skrbi, da bo umrl še kdo. »Najbolj se bojijo, da bi umrla mamica ali očka. Pomirimo ga z zagotovilom, da najverjetneje ne bosta umrla še vse do starosti. V primeru smrti enega od staršev je pomirjujoč pogovor med otrokom in staršem, ki je ostal, še toliko pomembnejši. Otrok se bo sčasoma pomiril, saj bo tisti, za katerega ga zdaj skrbi, ostal v tesni povezavi z njim.« Žalujoči starši psihologinjo najpogosteje prosijo za nasvet, kako otroka soočiti s smrtjo v družini. »Najpogosteje se sprašujejo, ali naj ga vključijo v pogrebna dogajanja ali naj gre med tem časom na počitnice k sorodnikom.« Otroci do 9. ali 11. leta ne razumejo, da smrt za vedno konča življenje človeka.
