Odraščanje je burno in zahtevno obdobje

Koliko najstnikov potrebuje tovrstno pomoč? Specializantki transakcijske analize Elena Kecman in Nika Deu iz Ljubljane pravita, da v Sloveniji primanjkuje pedopsihiatrov in kliničnih psihologov, pomoč pa potrebuje vedno več otrok in najstnikov. Javni zdravstveni sistem se ni sposoben prilagajati porastu potreb, se strinjata sogovornici. Seveda vsak otrok in najstnik, ki ima težave, ne potrebuje nujno klinične pomoči, pač pa se lahko vključijo tudi drugi strokovnjaki – zlasti psihologi, pedagogi, socialni delavci v vrtcih in šolah, psihoterapevti.

Stiske otrok in najstnikov pogosto izhajajo iz družine. »Najstništvo je obdobje velikih sprememb, tako osebnostnih kot telesnih. Najstnik poskuša povezati svoje notranje doživljanje sveta s pričakovanji okolice, staršev, šole, vrstnikov. Hkrati se v tem obdobju osamosvaja, zato so zanj izredno pomembni odzivi vrstnikov – bolj kot odzivi odraslih. V tem viharju se lahko znajde v stiski. Naloga staršev je, da ostanejo stabilni, močni kot steber. To pomeni, da postavljajo jasne in realne zahteve, pri tem pa ne pozabijo na pohvale in seveda niti ne na kritike neprimernega vedenja; nikoli naj ne kritizirajo osebnosti, ampak le vedenje. Najstnik se počuti varnega, če ve, da se lahko kadar koli obrne na starše, da je zanje pomemben, da mu bodo prisluhnili, da zaupajo v njegove sposobnosti in v njegovo presojo – seveda letom primerno – in ga tako spodbujajo na poti v samostojnost,« povzema Elena Kecman, ki je tudi pedagoginja.

Najstnik ima potrebo po zasebnosti in svojem prostoru, prestrašeni starši pa potrebo po nadzoru. Tako mama/oče (ali kar oba) morda vstopa v njegovo sobo, preverja telefon, žepe, vdira v računalnik, sili vanj z vprašanji... »Če starši ravnajo tako, se najstnik čedalje bolj oddaljuje od njih, se izpili v prikrivanju in še bolj skriva svoje življenje. V resnici potrebuje spoštovanje svoje naraščajoče potrebe po intimi, ki naj mu bo na voljo od samega začetka najstniškega obdobja, z mamo ali očetom pa bo svoja doživljanja delil, ko bo na to pripravljen,« nazorno opiše Nika Deu. To je včasih težko, saj nas v nadzor ženeta strah in skrb, morda krivda in pretirana želja, da bi ohranili takšen odnos, kot smo ga imeli, ko je bil še otrok, sta si enotni svetovalki. Kot mami se namreč kljub poznavanju teorije tudi sami srečujeta z izzivi vzgoje, saj vesta, da je teorija le podlaga za odločnost in vztrajanje pri začrtanih ciljih.

Nika Deu poudarja, da imajo najstniki pogosto težave tudi v odnosu z vrstniki. »Hitro lahko dobi občutek, da ni dovolj dober, da je manjvreden, telesno neustrezen, če ne dobi dovolj njihovih potrditev. To močno vpliva na samopodobo in samozavest.« Tovrstne stiske so sicer običajne spremljevalke odraščanja, vendar, opozarja, če se najstnik ne zmore sam soočati z njimi in nima ustrezne podpore v družini, lahko zanj in za starše postanejo nerešljive. Takrat potrebuje podporo strokovnjaka. »Najstnik bo zato, da ga bodo vrstniki sprejeli, morda počel stvari, ki so zanj nevarne ali neprimerne – pitje alkohola, eksperimentiranje z drogami, zgodnji spolni odnosi... Bolj zdravi kot so odnosi doma in trdnejša kot je vez s starši, manjša je potreba, da na neprimerne načine pridobi potrditev vrstnikov. Lažje bo rekel ne in s tem tvegal, da ne bo sprejet, saj ve, da ne bo ostal sam, ampak ima podporo staršev.«

Svetovanje izboljša odnose

Najstnika na svetovanje običajno pripeljejo starši z željo, da se spremeni njegovo vedenje. Kecmanova ugotavlja, da starši pogosto spregledajo svojo vlogo pri nastanku njegovih težav ali stisk. Njegovo vedenje je namreč tudi odraz družinske dinamike. »Najstnik, ki ga pripeljejo starši, ni najbolj motiviran za spremembo, saj težave ne vidi v sebi, pač pa v okolici. Največji izziv svetovalca je oblikovati realen cilj svetovanja, kar je že pol poti do uspeha. Naloga svetovalca je ustvariti takšno ozračje, da najstnik uvidi, da je v odnosu varen, pomemben, da mu svetovalec želi dobro, da mu lahko zaupa.« V nekaterih primerih v proces vključijo tudi psihiatra in/ali kliničnega psihologa, šolsko svetovalno službo, razrednika v šoli ali druge pomembne osebe. »V svetovalnem procesu ima najstnik možnost, da z odraslim vzpostavi odnos, ki je drugačen kot tisti s starši. Svetovalec najstnika vidi takšnega, kakršen je: ni več otrok, pa tudi odrasel še ne. Svet želi spoznati skozi lastne izkušnje. Tudi naveza s svetovalcem je nova izkušnja, ki v njegov svet lahko vpelje varnost in s tem zaupanje v ljudi. To je osnova, da bo s starši vzpostavil boljši odnos, še posebno če se tudi oni naučijo drugačnega pristopa,« povzema Nika Deu.

Staršem svetujeta, naj v najstnika ne silijo, z njim naj raje delijo svoje izkušnje, se pogovarjajo tako, da mu pokažejo, da jih zanima njihov svet, in ne le to, kar večinoma zanima odrasle – šola, uspehi, dosežki. Da ga poslušajo in tudi slišijo. Na delavnicah za starše in svetovanjih se starši naučijo ravno tega: dovolijo si zaupati svojim otrokom, jih manj nadzirati in bolj razumeti ter doumeti, da poleg ljubezni potrebujejo tudi disciplino, kar pa ni isto kot nadzor. Elena Kecman je prepričana, da »starši najstnika pogosto preveč kritizirajo, postavljajo mu previsoke zahteve in pozabljajo na pohvalo. Posledica? Postal bo negotov in morda bo prišel do sklepa, da je nesposoben, imel bo slabo samopodobo. Nekateri starši pa ne povedo dovolj jasno, kaj od njega pričakujejo, 'ker on že dobro sam ve, kaj mora', ga ne pohvalijo in kritizirajo. Otrok tako nima usmeritve in je prepuščen samemu sebi. Starši lahko postavljajo tudi prenizke zahteve, ga vsevprek hvalijo in nikoli kritizirajo ali kaznujejo, kar vodi v nerealno podobo o svojih sposobnostih, zato bo imel težave pri soočanju z zunanjim svetom. Zdravo zastavljen sistem zahtev, kritik in pohval daje otroku varnost. V takšnem odnosu s starši se mu v iskanju meja ne bo treba toliko upirati ali popolnoma odpovedati lastnim željam.«