Ni boljšega od seksa, če ni zanič

Zadnjič sem nekje prebral, da imajo na Trobriandskem otočju plemenski poglavarji še po 60. letu reden seks. Bravo! Seveda pa sem se vprašal, ali bi še bilo tako, če bi tam imeli televizijo. Ne samo da človek pred TV zaspi in se potem le še zvrne v posteljo, ne da bi si umil zobe, ampak dobi tudi kompleks manjvrednosti. S TV-seksom ni mogoče tekmovati.

Reč me je začela zanimati, pa sem stopil v knjižnico. In izvedel, da ima takle poglavar seks prav vsak večer, in sicer vsakokrat z drugo mladenko. To antropologi poudarjajo, kot da bi bilo ne vem kakšen podvig. A mislim, da bi se tudi evropski belci nad 60. leti enako izkazali, če bi nam vsak večer privedli v kočo novo mladenko.

Res pa je, da sem po 60. letu opazil v libidu plimovanje: kak teden me drži neizmeren cepetec, potem pa se sla za naslednji teden spet poleže. Še vedno pa imam seks v povprečju po petnajstkrat tedensko – oziroma bi ga imel, če bi mi žena dala. Žal v Evropi tudi ženina želja nekaj velja. In žena pravi, da jo tako popolnoma potešim, da lahko dam potem en čas mir.

Vendar pa me grize dvom: kaj če nisem popoln?

Paradoks je, da smo moški tako negotovi ravno glede tistega, kar je izključno moška odlika. Dvomimo o svoji možatosti, čeprav nam edinole v njej ženske še ne konkurirajo.

In vidite, te negotovosti je najbolj kriva televizija. Televizijski seks je tisto, kar moškega navdaja s strahom.

Sam mislim, da se v postelji kar dobro izkažem, če ne prej, pa med finišem, in navsezadnje vedno odloča finiš. Tega ne zapisujem, da bi se hvalil, ampak da me ne bo preveč sram, ko vam bom zdajle priznal, da imam bolj počasen štart.

Da se razumemo: ne govorim o predigri, kjer znam biti zvit kot presta. (Mentalno zvit.) Navsezadnje sem ustvarjalen človek. Kdor je kreativen za pisalnim strojem, bo tudi za šivalnim strojem pa za kuhalnim strojem in v spalnici tudi.

Ne, govorim o preprostem aktu penetracije, pri katerem zaostajam daleč za TV-junaki.

Zdaj z ženo gledava ameriško serijo The Affair (na TVS Prevara), ki je v prvih epizodah prikazala, kako poteka to med ameriškim 45-letnim pisateljskim debitantom in 33-letno kelnarco. Poročena sta – ne sicer med sabo. Taka vrsta poročenosti po navadi poživlja seks.

Danes sem njune sekvence štopal. Predigra s slačenjem traja v povprečju 13 sekund (res je poletje in ima junakinja na sebi samo kak negližejček, junaku pa se tako múdi, da ga izvleče kar skozi šlic), do penetracije pride med 14. in 17. sekundo, najpozneje 10 sekund zatem pa ženska zacvili in zafrfota z vekami – po mnenju ameriških TV-ustvarjalcev sta to zanesljiva znaka ženskega orgazma. (Moški šovinistični prasci nerazločno zakrulijo.)

Kako bridko neadekvaten sem v tem pogledu jaz! Predvsem se mi že desetletja ne posreči, da bi se izmojstril v tistem trebušnem sunku (no, včasih pomaga še roka), ki omogoči takojšnjo penetracijo. Če kdaj takole sunem, me žena brž opomni, da silim na kako povsem neprimerno mesto. Pa celo če po kakem čudežu zadenem v črno, se tu pravo delo šele začne. Za penetracijo moram uporabiti že malone zobarsko tehniko, ki je ne bi opisoval (saj je moja intelektualna lastnina), temelji pa na znanstvenem dejstvu, da je prodornost vsakega svedra odvisna od hitrosti vrtljajev. Pa še potem imam občutek, da se mi je bolj posrečilo, kot pa da bi mi res uspelo. In gotovo porabim že za samo ta uvod več časa kot g. Noah Solloway, junak Prevare, za kompletno storitev! Jasno, on si lahko privošči skakanje čez plot, ko takole virtuozno šviga pod kiklo, da mu ne more nihče priti na sled. Vsaj do pete epizode mu še ni.

Kako je mogoče, da se tako zelo mučim, TV-junaki pa naredijo to igraje? Pa ga menda ja ne potlačijo kar med ženska stegna? Ali pa imajo takšne kot svinčnik? Ampak zakaj bi ženska potem gledala z belim?

Evropejca zamika, da bi si reč pojasnil s tem, da ima orjaški ud. Pa žal ni tako, ne pri meni ne pri večini kavkazijcev. Evolucijska igra je pri nas že poskrbela za izbor perja, s katerim očarujemo ženske. V ta namen imamo že tisoče let denar, ki ga na Trobriandskem otočju ni.

Vsekakor je v Evropi veličina uda vse manj pomembna. Od ženitnih ponudb, ki jih prejemam po internetu v odziv na vsako antropološko raziskavo paritvenih običajev, ni nobene, ki bi me spraševala po tem, pač pa jih zanima moja zaposlitev in premoženjski status. Tako bo, mislim, vse dokler evrijev ne zamenjamo s kavriji.

V svoji antropološki zvedavosti že nekaj časa razmišljam, da bi izvedel manjšo anketo med ženstvom. Ženske bi ja vedele, ali prihaja do podobnih zatikanj tudi pri njihovih spolnih aktih. A žena mi pravi, da bi vprašanje najbrž jemale preveč osebno. Morda bi si ga katera razlagala celo kot obliko dvorjenja.

Moških pa spet ne morem spraševati, ker se bojim, da bi vprašanje razumeli kot obliko dvorjenja.

Nič, počakam do naslednjega petka.