Na robu močvirnatega sveta Ljubljanskega barja je do danes dokumentiranih veliko naselbinskih točk, ki so ohranjene v vlažnih tleh; gre predvsem za kolišča. Pionir odkrivanja koliščarskih naselbin na Ljubljanskem barju je bil Dragotin (Karl) Dežman, nekdanji ravnatelj Kranjskega deželnega muzeja (današnji Narodni muzej Slovenije), ki ga je vodil do svoje smrti. Po njem so kolišča dobila ime, torej Dežmanova kolišča. Leta 1875 so pod njegovim vodstvom raziskali precej večje površine, kot jih raziskujejo arheologi danes.
Dežmanova kolišča so namreč med najbolj znanimi in raziskanimi prazgodovinskimi kolišči na Ljubljanskem barju. Tudi zanje kot za preostala v alpskem prostoru velja, da so edinstvena zaradi izjemne ohranjenosti strukture naselbin, lesenih gradbenih konstrukcij, poljedelskega orodja in drobnih najdb iz vsakdanjega življenja, ki Ljubljansko barje povezujejo z Evropo.
Kolišča na Igu so pomembna tudi zaradi razvoja arheološke stroke na Slovenskem. Z njihovim odkritjem v zadnji četrtini 19. stoletja je Slovenija postala prepoznavna v strokovnih krogih po vsej Evropi. Zaradi pomembnosti in odmevnosti njihovega odkritja so leta 1879 v Ljubljani organizirali prvi avstrijski antropološki in prazgodovinski kongres.
Če se bomo podali mimo Dežmanovih kolišč, bomo naleteli na kakovostno in zdravilno vodo iz 18 metrov globokega izvira. Tu naj bi bila tudi energijska točka, domačini pa temu območju pravijo Ižanske toplice. Voda je zelo osvežilna za pitje, nekateri si jo natočijo za domov.
Tako kot v 19. stoletju so tudi danes kolišča še vedno zanimiva za strokovno in širšo laično javnost. Odkrite najdbe in novi raziskovalni pristopi dokazujejo, da so neprecenljiv del človekove preteklosti, del zgodovine arheološke znanosti in neizčrpen vir informacij. Hkrati prispevajo k pravilnejšemu razumevanju človekovega bivanja in izrabljanja naravnih virov v preteklosti, razvoja človeške družbe in kulture kot tudi vpliva človekovega delovanja na krajino skozi čas.
