Že nekaj dni, morda celo tednov, me preganja čuden nemir in ne vem, čemu naj ga pripišem. Oziroma nisem vedela oziroma, bolje rečeno, sem si pred razlogom zatiskala oči.
Zato pa pravijo, da vsakega človeka v svojem življenju spoznaš v trenutku, ko to potrebuješ. In, dodajajo, vsak človek je v tvojem življenju le toliko časa, dokler te ne nauči tistega, kar te je moral. Od določenih se učimo tedne, mesece in leta, včasih pa je za to, da ti kdo obrne svet na glavo, potreben le dan ali dva.
Že zaradi poklica, ki ga opravljam, srečam in spoznam veliko novih ljudi. Tako rekoč na dnevni bazi. S tem nikoli nisem imela posebnih težav, komunikativna sem po naravi. A to še ne pomeni, da si z leti okoli sebe nisem zgradila zidu, ki ga lahko preplezajo le redki. Morda se sliši hecno – konec koncev pišem zelo osebni dnevnik, ki je javni (kar malo kontradiktorno, kajne?) –, ampak je res. So kotički mene, ki ostajajo skriti pred svetom. Ljudi, ki jih kdaj pa kdaj spustim tja, lahko naštejem na prste ene roke.
Ker iskrenost in biti iskren ne pomeni, da moraš vsem povedati vse. Iskrenost, kot si jo predstavljam jaz, pomeni, da ne lažeš o občutkih. Da ne skrivaš čustev, ki jih doživljaš do nekoga. Ali, če hočete, da odkrito priznaš, da si tudi ti samo človek – s svojimi skrivnostmi vred.
Pred kratkim sem nekoga spoznala (pa ne ravno na način, kot bi si želela, a to v tej zgodbi pravzaprav ni pomembno). Kar tako, brez mojega privoljenja mi je odprl oči, da sem končno spoznala, kakšen zid sem (spet) zgradila okoli sebe. Zato pa je ta nemir: ker se bojim lastne življenjske situacije, v katero sem se pahnila. Ker najbrž nimam dovolj poguma, da bi udarila po mizi. Sama pred sabo.
Da bi se spomnila, kdo res sem, ali se vsaj podala na pot, da to znova odkrijem, sem naredila nekaj precej banalnega. Po poletnem sprehodu sem vzela v roke svinčnik in papir, se usedla na vrt pred hišo in današnjo kolumno napisala na roko. Že kot otrok sem to počela: v svoj mali zvezek sem pisala dnevnik in tako ubesedila – takrat osnovnošolske – misli. In se po tem počutila bolje. Najraje, kot rečeno, zunaj pred hišo, takrat, ko tam ni bilo nikogar.
Za trenutek sem se ustavila, za trenutek sem se umirila. A to je le vrh ledene gore, ki jo moram staliti.
