Ko prvič prestopi šolski prag

Prvi september. Dan, ko na tisoče otrok prvič prestopi šolski prag in naredi še en velik korak na poti odraščanja. Brezskrbna leta v vrtcu, čeprav je tudi ta pomemben igralec v pedagoškem procesu, so se zanje končala, rumena rutka in kresnička opozarjata, da je napočil čas za izobrazbo, ki jih bo nekega dne popeljala do želenega poklica.

Tako na začetek šolskega leta seveda gledajo le ponosni starši in pedagoški delavci, kako otrok doživlja novo pridobljeno oznako prvošolček, prvi črv, prvček ali cicibanček, je povsem druga zgodba. Nekateri se neobremenjeno pridružijo slovesnemu razpoloženju in z navdušenjem sprejmejo naval novosti, čeprav še ne vedo natančno, kaj jih čaka, drugi so ob prehodu zadržani ter previdni in potrebujejo več časa, da se zlijejo z okoljem in ga začnejo odobravati. »Prehod v obvezno šolanje je stresen za vsakega otroka, vendar to ne pomeni, da to spremembo doživljajo kot negativno. V njihovih očeh to pomeni, da so že toliko zrasli, da lahko obiskujejo šolo za velike otroke, kar je pri njih pomembno in zaželeno. Hkrati pa je pred njimi neznano okolje, negotovost pa lahko povzroča manj prijetne občutke strahu in zaskrbljenost,« pojasnjuje psihologinja mag. Mateja Hudoklin.

Priprave na spremembo

Kako bo otrok doživljal ta veliki prestop, je odvisno predvsem od staršev. Podoba o šoli, ki mu jo prikažejo doma, je njegova realnost, vsaj dokler si ne pridobi nekaj svojih izkušenj, iz katerih bo izoblikoval lastni odnos do šole, nadaljuje Hudoklinova: »Če je šola predstavljena kot prijeten kraj, kjer se dogaja veliko zanimivega, kjer bo dosegal nove uspehe in spletel nove prijateljske vezi, jo bo sprejel z manjšim odporom, zato je treba otroka zadnje leto pred vstopom v šolo pripravljati na spremembo.«

Da je pozitivna spodbuda ključna pri otrokovem sprejemanju in dojemanju novega okolja, se strinja tudi psihoterapevtka mag. Veronika Seles: »Otrokom bo veliko lažje, če jim starši prikažejo šolo kot nov izziv, in prav nič dobrega ne naredijo, če otroka strašijo, češ, boš že videl, ko prideš v šolo. Veliko pa je odvisno tudi od same čustvene občutljivosti in zrelosti otroka.« Ne gre zanemariti niti dejstva, da od uvedbe devetletke otroci stopajo na pot izobrazbe leto dni mlajši, torej manj zreli, opozarja Hudoklinova. Čeprav odrasli vemo, da so bili temu prilagojeni tudi učni načrti, to otroku prav nič ne pomeni, kajti obveznosti v smislu domačih nalog in učenja se še ne zavedajo. »Pri otrocih gre za drugačno doživljanje spremembe: že sama šolska stavba je drugačna od vrtca in učilnice niso igralnice, čeprav so v devetletki v precejšnji meri zasnovane tako,« pojasnjuje.

Izkušnje za samopodobo

Zato naj se otrok seznani z novim okoljem še pred začetkom šolskega leta, svetuje Selesova. Starši naj ga peljejo na šolsko igrišče, skupaj naj se veselijo nakupa knjig, zvezkov, torbe in drugih potrebščin, pri čemer naj bodoči cicibanček prevzame čim več odločitev glede izbire.

Izkušnje, ki si jih otrok nabere v prvem razredu, so izjemno pomembne za razvoj njegove samopodobe, nadaljuje Selesova: »Zanje je neprecenljive vrednosti, da so zadovoljni s svojimi dosežki, da se naučijo sodelovati v skupini, da postanejo samostojni in odgovorni ter sploh razvijejo pozitiven odnos do učenja. Vse to pa lahko dosežejo le ob sodelovanju in pomoči staršev, ki motivacijo ponujajo doma, in učiteljev, ki pomagajo pri vključevanju v skupnost in navajanju na delo.« Z negativnim pristopom staršev lahko kaj hitro naletijo na stiske, poudarja tudi mag. Hudoklinova: »Ob vstopu v šolo otroci niti ne vedno, kaj jih čaka, zato se lahko pozneje, ko si že pridobijo nekaj izkušenj, morda negativnih, razvije strah pred šolskimi obveznostmi, podobno pa lahko vplivajo tudi pretirana pričakovanja staršev.«

V skrajnih primerih se lahko šolar, ki se je znašel v nelagodju, poskuša izogniti pouku, zato ob znakih večjega odpora ne gre omahovati z iskanjem pomoči, poudarja mag. Selesova: »Če se otrok izgovarja na slabo počutje in če to lahko mirno določimo kot vzrok za izogibanje pouku, je treba nemudoma ugotoviti vzrok stiske in empatično pomagati. Potrebna je komunikacija tako s šolarjem kot z njegovo učiteljico, priporočljivo pa se je posvetovati tudi s starši katerega od sošolcev.«

Brez izkušenj ne gre

A ne pozabimo: stres ob tako pomembnih življenjskih prelomnicah je povsem normalen dejavnik dozorevanja, potreben za zdrav razvoj osebnosti, še opozarja Hudoklinova, zato bodočih šolarjev nikakor ne gre preveč ovijati v vato: »Otrok mora biti med odraščanjem deležen tako pozitivnih kot negativnih izkušenj, ki jih prinaša življenje, seveda pa je pomembno, da ti stresorji niso preveliki in prepogosti. S preštevilnimi in preveč intenzivnimi situacijami se namreč težko spoprijema, kar se navadno pokaže na njegove telesnem in duševnem zdravju.«