Panična sem. Ker grem prvič v življenju na dieto. Res! Če sem se kdaj prej spravila hujšat, sem to vedno počela samo z miganjem. Preveč rada jem, da bi se odrekala hrani. Stradanje mi nikoli ni bilo blizu, poleg tega menim, da je šport precej učinkovitejši – ne samo kar se tiče topljenja kilogramov, ampak predvsem kot ključ do dobrega počutja.
O enotedenski dieti z zeljno juho mi je pravila že moja zelo dobra prijateljica, ki se je loti vsako leto, po navadi po kakšnih praznikih. »Pa saj je fajn, bom vsaj imela kaj za pisat,« sem ji rekla, ko sem jo vprašala za recept. Še isto popoldne sem se spravila v kuhinjo. Že na poti iz službe sem se ustavila v trgovini in nakupila vse potrebne sestavine. Oborožila sem se še s čajem, ker se za sedem dni odpovedujem kavi (!), alkoholu (!!) in vsem preostalim nezdravim stvarem (!!!).
»No, pa začnimo,« sem si rekla in začela odpirati vrečko, eno za drugo. Že ko sem nabirala sestavine, se mi je zdelo, da je veliko zelenjave, ko pa sem si vse skupaj zložila na pult, sem postala skeptična: a vse to bo šlo v en lonec?! »Pa že, če tako piše!« sem se mirila, ko sem rezala zelenjavo na majhne koščke, tako kot je navedeno v receptu. No, nekje na polovici mi je postalo jasno, da vsega niti slučajno ne bom spravila v samo en pisker.
Za vsak slučaj sem še enkrat poguglala za recept. Ja, res piše ena cela zeljnata glava, in ja, res piše šest velikih čebul. Tudi preostale stvari na mojem pultu so se količinsko ujemale z navodili za dieto. »Ne vem, kakšne lonce imate vi, ampak meni se moji ne zdijo tako majhni. Tako da, sorči, tole nekaj ne štima,« sem imela monologe, ko sem iz omare vlekla dodatno posodo. Na koncu sem napolnila dva lonca – in to povsem do vrha!
Vse skupaj sem prelila z vodo, dodala nekaj paradižnika in začimb za okus (seveda samo, kar je dovoljenega) ter vse skupaj postavila na majhen ogenj. Po 15 minutah naj bi bila vsa zelenjava kuhana, a toliko izkušenj za štedilnikom že imam, da sem vedela, da tudi to ne bo šlo skozi. »Kaj, a bo ta zelje zdaj kaj skupaj padel, a bo čorba tako gosta, da bo žlica kar sama noter stala?!« sem se še malo pogovarjala sama s sabo. Po dobri uri je enolončnica končno dobila pravo strukturo. Vsaj mislim.
Sem poskusila in... čisto iskreno – pričakovala sem, da bo okus boljši. Načeloma imam zelo rada juhe, ampak ta mineštra res ni nič posebnega. In to bom zdaj jedla sedem dni, en cel teden!!! Zato sem si pa prejle naredila sendvič. In si zatem odprla še ta veliko milko z lešniki. »Kaj? Z dieto začnem jutri, danes se lahko še najem!« sem pojasnjevala sama sebi.
Mimogrede, spotoma sem sklenila še nekaj: če se že spravljam na prečiščevalno kuro za telo, se bom spravila še na prečiščevalno kuro za dušo. Ker sem ugotovila, da je življenje precej lažje, če od ljudi pričakuješ manj. Tako ne moreš biti razočaran, lahko si le pozitivno presenečen. Včasih me je žrlo, da bom s takšnim razmišljanjem izgubila priložnost za ljubezen. Pa ni res. Ker tisti, ki ti jo je pripravljen dati, pride in ostane s tabo – sam od sebe!
